V projektu Maje Smrekar z naslovom Crustacea deleatur je o tujerodnih vrstah in vzpostavljanju infrastrukture živih sistemov strokovno svetoval biolog dr. Al Vrezec z Nacionalnega inštituta za biologijo v Ljubljani. Pri antropološki raziskavi je sodelovala tudi biologinja Martina Jaklič iz omenjenega inštituta, ki se z mrtvico Topla pri Prilipah, blizu Čateža ob Savi ukvarja že dalj časa. Z njima smo se pogovarjali o tujerodnih in invazivnih vrstah, projektu in razmerju med ekologijo in Ekologijo.

Kako ste odkrili mrtvico pri Prilipah, blizu Čateža ob Savi?
Martina Jaklič: Na Nacionalnem inštitutu za biologijo sem začela delati doktorat iz potočnih rakov. V tistem času so mi domačini, doma sem namreč iz okolice Čateških toplic, povedali da naj bi v mrtvici živel tujerodni rak, rdečeškarjevec, ki prihaja iz Avstralije. Govorili so mi, da naj bi se ti raki naselil v mrtvici Topla, kjer je termalna voda, ki je primerne temperature za njihovo preživetje. V mrtvico naj bi prišli iz gojilnice rakov, ki je pred leti obstajala v neposredni bližini mrtvice. Leta 2009 sva kakšen mesec z očetom hodila do vode in nastavljala vrše, dokler nisva nekega novembrskega popoldneva iz vode potegnila 20 centimetrskega dolgega modrega raka z rdečo piko na škarjah. S sodelavci z biološkega inštituta smo ugotovili, da gre za isto vrsto raka kot je obstajala v gojilnici, torej Avstralskega rdečeškarjevca. Ta sicer v tistem času ni več obratovala. Na podlagi obstoječih dokumentov pa smo lahko potrdili, da gre za isto vrsto rakov kot so ga gojili v podjetju Jastog d.o.o., ki je bilo registrirano za vzrejo in prodajo rib in rakov.
Al Vrezec: Zavod Republike Slovenije za ribištvo je takrat izdal mnenje, da je zaradi bližine termalne vode pri vzpostavitvi gojilnice tujerodnih rakov potencialna nevarnost njihovega vnosa v naravo. Kljub temu je ARSO izdal dovoljenje za gojenje s pripombo, da vode iz gojilnice ne smejo odvajati v mrtvico. Na podlagi dejstva, da gre za tropsko žival, ki v celinskem podnebju izven prirejenih pogojev naj ne bi mogla preživeti, je državna agencija v Prilipah dopustila gojenje avstralskega raka.
Martina Jaklič: Menim, da je lastnik nekdanje gojilnice verjetno namenoma izbral Čatež ob Savi, kjer je imel na voljo tudi že toplo vodo (termalno vodo) iz vrtine v neposredni bližini. Na ta način si je prihranil stroške za ogrevanje vode, ki bi bili verjetno precej visoki, saj je gojil tropske živali. Namen sicer ni bil, da bi vodo odvajal v mrtvico, a se je to zgodilo najverjetneje slučajno in nevede. Rdečeškarjevce so takrat gojili za prehrano, lastnik jih je želel prodajati tudi na Hrvaškem in v Italiji. Čez kratek čas se je sicer izkazalo, da ni tako velikega povpraševanja, da bi se gojitev iz ekonomskega vidika izplačala.
Al Vrezec: Res je, da ni dokazov, da naj bi v mrtvici šlo dejansko za rdečeškarjevce iz omenjene gojilnice. Vedno pravimo, da je to verjetno, mogoče pa je, da je šlo za kakšen drug vnos, saj so ti raki priljubljeni med akvaristi. Tako kot vodna solata, ki je najverjetneje prišla v mrtvico tako, da jo je tja odvrgel kak akvarist.
Martina Jaklič: Z Nilskim ostrižem se odvija podobna zgodba. Verjetno naj bi tudi tega gojili v gojilnici Jastog. Tudi za to tujerodno ribo, prihaja z afriških območij, je lastnik nekdanje gojilnice verjetno mislil, da jo bo lahko prodajal za prehrano. Pogosto navedene vrste gojijo skupaj ali lahko rečemo vzporedno: Vodna solata (Pistia stratiotes), Tilapia ali Nilski ostriž (Oreochromis niloticus) in rak Avstralski rdečješkarjevec (Cherax quadricarinatus).
V mrtvici pa Vodna solata, Tilapia in Rdečeškarjevec niso edine invazivne vrste?
Martina Jaklič: Tujerodnih rib je kar nekaj, na primer Pvsevdorazbora (Pseudorasbora parva). Prav tako je invazivna tudi srednjeameriška želva Rdečevratka (Trachemys scripta elegans).
Znanstveno oziroma biološko neizobražen pogled v mrtvici ne vidi to, kar vidite vi, biološki problem. Če rečemo še bolj radikalno: biološko tempirano bombo. Sprehajalci, mimoidoči, neinformirani posamezniki in posameznice v vodi prekriti s »tropsko zelenico« vidijo nekaj povsem drugega?
Martina Jaklič: Zanimivo je, ko poleti pride do obrežja kakšen mlad par in ko vidi tropsko solato vzklikne, kako rastejo lepe alge. Ali te nemški turisti vprašajo: »Joj, koliko te rastline imate. Je užitna? Kako bi jo lahko pripravili za prehrano?« Ljudje ne vedo za kaj gre, nekateri domačini sicer vedo, večina še vedno ne. Na pogled se jim zdi zanimivo, lepo. Biologi in tudi ribiči pa, ker vemo za kaj gre in kaj to pomeni, v tem vidimo vse drugo.
Al Vrezec: Praviloma so posebnosti tiste, ki pritegnejo našo pozornost. Tropska solata pri nas je posebnost, tudi rak rdečeškarjevec. Če bi ga ljudje videli, bi bili najprej verjetno očarani. Je velik, lepe modre barve in z zanimivi rdečimi lisami.
Martina Jaklič: Saj ljudje večinoma so najprej očarani, dokler jim ne razložiš za kaj dejansko gre.
Al Vrezec: Vodno solato vidijo kot nekaj eksotičnega. Nekaj, kar ne vidiš povsod. Problem ljudi je, da živimo danes in ne vemo kaj je bilo včeraj. Živimo v svetu, na katerega smo navajeni in niti ne vemo dobro, kaj je bilo pred tem. Starejši domačini lahko povedo, kako je bila mrtvica včasih drugačna na pogled. Spominjajo se, kako je bilo preden je ta tujerodna rastlina prišla v mrtvico. Z današnjega trenutka si težko predstavljamo, da je bilo nekdaj drugače. Dejstvo je, da večine tujerodnih vrst ne moremo iztrebiti. Kaj nam torej preostane? Enostavno se bomo morali navaditi, da so postale del našega ekosistema. Res pa je, da imamo v današnjem času, ko je vedno več tujerodnih vrst, tudi vedno več problemov z njimi in da je tovrstno prilagajanje vse prej kot enostavno. Vedno več je takšnih in drugačnih težav v zdravstvu, kmetijstvu, gospodarstvu; negativni vplivi se kažejo tako v naravnih kot urbanih okoljih.

Na sliki: Tilapia ali Nilski ostriž (Oreochromis niloticus)
Lahko navedete nekaj konkretnih primerov posledic vnosa tujerodnih vrst, ki smo jim priča v našem okolju? V kmetijstvu in urbanih ekosistemih …
Al Vrezec: Tujerodni potočni raki ogrožajo domače vrste rakov neposredno prek fizičnega izrivanja, teritorialnosti in tekmovanja ali posredno prek širjenja bolezni, kar je prepoznano kot eden glavnih razlogov upadanja populacij domorodnih vrst potočnih rakov. Gre za več bolezni, ki jih prenašajo tujerodne vrste, med najbolj nevarnimi pa je račja kuga, ki jo povzorča Oomiceta (Aphanomyces astaci). Bolezen je ameriškega izvora in je v Evropo prišla v 50. letih 19. stoletja s severnoameriškimi vrstami potočnih rakov, ki so na parazita odporni. Račja kuga je konec 19. in v začetku 20. stoletja povzročila množične pomore domorodnih rakov v Evropi. V Sloveniji je račja kuga množično pomorila domorodne potočne rake med letoma 1880 in 1909. Račja kuga se je iz Podonavja razširila v porečja Drave, Kolpe, Krke, Mure in Save. Glede na to, da povzročitelj račje kuge Aphanomyces astaci ne more preživeti daljšega obdobja brez račjega gostitelja, postanejo potoki čez čas zopet sterilni, kar je vodilo v verjetno uspešno repopulacijo domorodnih vrst. Novi vdori invazivnih vrst v Slovenijo pa predstavljajo nov rezervoar povzročitelja račje kuge v Sloveniji, saj je bila prisotnost Oomicete potrjena v murski populaciji Signalnega raka. Račja kuga se namreč s tujerodnimi severnoameriškimi vrstami potočnih rakov zopet širi po Evropi. V Sloveniji je Zlata rozga (Solidago canadensis) ena najbolj razširjenih invazivnih vrst rastlin, ki tvori strnjene in skoraj čiste sestoje. Tako bistveno spreminja okolje in s tem vpliva na združbo tukajšnjih domorodnih vrst. V okolici Ljubljane so opazovali, v koliki meri se spremeni vrstna pestrost rastlinske združbe in izbranih skupin žuželk, metuljev (Lepidoptera), muh trepetavk (Syrphidae) in hroščev krešičev (Carabidae). Izrazit vpliv se je izkazal predvsem na ravni rastlinskih združb, saj le malo rastlinskim vrstam pravzaprav še uspe preživeti znotraj gostih sestojev Zlate rozge. Sprememba rastlinske združbe se je odrazila tudi pri metuljih, ne pa tudi pri preostalih dveh skupinah. Metulji so v splošnem bolj specializirani na posamezne rastlinske vrste, zato ima nanje sprememba sestave rastlinske združbe večji vpliv. Primer kaže, da so vplivi invazivnih tujerodnih vrst na posamezne dele življenjskih združb izjemno raznoliki. V našem ravnanju z naravnimi ekosistemi je včasih dovolj že manjša nepremišljena poteza, ki povzroči nepopravljivo škodo. V primeru bistrih gorskih jezer, na primer v Dolini Triglavskih jezer, je takšna napaka očitna. V teh jezerih ni rib, saj bi po naravni poti tja težko prišle, zato se je tam oblikoval poseben, s hranili reven jezerski ekosistem, v katerem so kot končni plenilci prevladovali Planinski pupki (Triturus alpestris) ali pa celo le majhni Ceponožni raki, kakršna je vrsta Arctodiaptomus alpinus. Leta 1991 so v Dvojno triglavsko jezero vnesli ribe, Jezersko zlatovčico (Salvelinus alpinus). Tako je jezerski ekosistem dobil nov člen v prehranski verigi, novega končnega plenilca. Ribe so intenzivno plenile populacijo ceponožnih rakov, kar je že dobrih nekaj let po vnosu, povzročilo zmanjšanje populacij teh vrst oziroma celo izumrtje nekaterih ključnih in dominantnih vrst, kot je A. alpinus. To pa je povzročilo razrast alg, saj so bili njihovi glavni plenilci, Ceponožni raki, odstranjeni iz sistema. To je imelo uničujoče posledice za jezerski ekosistem, ki je prešel iz oligotrofnega v eutrofnega, jezero pa se je začelo zaraščati celo z višjimi vodnimi rastlinami. Jezero se bo počasi spremenilo v močvirje, potem barje in na koncu bo izginilo ter postalo kopno. Gre za najbolj raziskan primer uničenja oziroma drastične spremembe ekosistema pri nas, ki pa še zdaleč ni edini. Ribe so na primer vnesli še v celo kopico drugih gorskih jezer. Negativni vplivi Harlekinske polonice (Harmonia axyridis) na lokalno favno so bili raziskani tako v Severni Ameriki kot Evropi, kamor je bila vrsta zanesena. Vplivi Harlekinske polonice na domorodne vrste, zlasti žuželke, se odrazijo večinoma prek plenjenja, kjer gre za plenjenje tako ličink kot odraslih osebkov različnih vrst žuželk, od metuljev do listnih uši, kot tudi za plenjenje domačih vrst polonic, kjer Harlekinske polonice plenijo zlasti ličinke. V Belgiji so ugotovili, da se habitatna niša sicer generalistične Harlekinske polonice prekriva s habitatnimi nišami večine domorodnih polonic, kar pomeni močan vpliv Harlekinske polonice na celotno domorodno favno polonic. Vrsta se je namreč razširila tako v urbane parke, kmetijsko krajino kot v naravne ekosisteme. V Severni Ameriki so po invaziji Harlekinskih polonic opazili močan upad populacij domorodnih vrst polonic, kar kaže na izjemno invazivno vrsto z velikim vplivom na propadanje lokalne biodiverzitete.
TUJERODNE VRSTE KOT BIOLOŠKA KATASTROFA

Ekosistemske spremembe, vse večji vnos tujerodnih vrst v lokalne ekosisteme, so posledica globalizacije, kompresije prostora in časa? Po drugi strani pa tujerodne vrste nimajo nujno negativnega učinka, v velikem delu Evrope si danes težko predstavljamo jedilnik brez krompirja, koruze in paradižnika, ki so tujerodne vrste, če jih naštejemo le nekaj?
Al Vrezec: Tujerodna vrsta v naravnem ekosistemu po definiciji pomeni negativno dejstvo, ker spremeni lokalni ekosistem. Krompir in koruza, ki sta tujerodni vrsti, nista del ekosistema, obstajata le v kontekstu kmetijstva. Če bi na primer njivo krompirja ali koruze prepustili naravnemu razvoju, v katerega človek ne bi več posegel, nobena od teh vrst ne bi preživela. Omenjeni rastlini v naši naravi ne preživita in zato tudi ne moreta postati del našega ekosistema.
Dokler tujerodne vrste lahko nadzira in uravnava človek in te ne preidejo v ekosistem ne govorimo o invazivnih vrstah?
Al Vrezec: Vedno obravnavamo le tujerodne vrste, ki so vdrle v ekosistem ali ki bi si vanj potencialno lahko utrle pot. Krompirja, glede na omenjeno, ne obravnavamo na tak način. Če pa tujerodnim vrstam uspe priti v lokalni ekosistem, potem lahko pride do invazije. V razmerju med kulturnim in biološkim ekosistemom gre v tem kontekstu za neposredno nasprotje v pojmovanju.
Znotraj konteksta kulture se perspektive onkraj etnocentrizma in nacionalizma obračajo k multikulturalnemu, sobivanju, prehajanju in prepletanju. Pri biološki obravnavi tujerodnih vrst bi lahko zaznali podstat, ki bi jo lahko zlorabila sociobiološka tolmačenja in kulturno tako utemeljevala skozi tovrstno biološko realnost. A tako kultura kot narava sta dinamična procesa, ki se vzpostavljata ravno skozi spreminjanje, prepletanje in prilagajanje?
Al Vrezec: V naravnem ekosistemu se vrste razvijajo. Evolucija poteka ali kot pravimo vrste koevaluirajo, kar pomeni, da živijo druga ob drugi in se medsebojno prilagajajo. Ekosistem deluje v ravnovesju, v katerem imajo vrste med seboj razdeljene posamezne niše, ki se ne prekrivajo. A če se v ekosistemu pojavi tujerodna vrsta s svojo nišo, ta zavzame vmesni prostor. Z obstoječimi vrstami začne tekmovati, jih izrivati in praviloma je pri tem uspešnejša, saj je odporna na lokalne parazite in plenilce. Ekosistem se začne hitro spreminjati, kar lahko privede do izumiranja domorodnih vrst. Če bi šlo le za eno tujerodno vrsto to niti ne bi bil problem, a težava je, ker jih imamo vse več in več. Tujerodna na tujerodno vrsto in tako naprej je ogrožujoče dejstvo za lokalne ekosisteme. Če gre za posamezno tujerodno vrsto, se ta skozi leta lahko naturalizira, kar pomeni, da se vklopi v ekosistem, nanjo pa se prilagodijo tudi paraziti in plenilci. Takšen primer med živalskimi vrstami je podgana. Na našem območju je že več kot tri tisoč let in jo obravnavamo že kot domačo, čeprav gre v izhodišču za tujerodno vrsto. Sicer je podgana pri nas vezana pretežno na okolja, ki jih spreminja človek, zlasti urbane ekosisteme. Pri tem je potrebno poudariti tudi, da so urbani ekosistemi na sploh tujerodni, saj ne gre za nekaj naravnega, temveč v njih ljudje vzpostavljamo določene pogoje, ki jih sicer v naravi ni. Zanimivo je tudi to, da je v urbanih ekosistemih veliko tropskih vrst, ker tam lahko preživijo. Vedno bolj se poglabljaš v problematiko invazivnih vrst, vse bolj postaja jasno, da so stvari izjemno kompleksne in daleč od tega, da bi bile enoznačne.
Na katerih ravneh vse se kaže ta kompleksnost?
Al Vrezec: V ekosistemu so živalske vrste med seboj povezane na različne načine: ali druga drugo plenijo, se zajedajo ali si pomagajo. Z vnosom nove vrste se celotni sistem začne spreminjati. Sprva tujerodna vrsta sicer neposredno vpliva na določeno vrsto, a ker je ta povezana še z drugimi, neposredno in posredno, to na koncu vpliva na celoto.
A narava se razvija ravno skozi spremembo?
Al Vrezec: To že drži, a te spremembe so prenagle.
Martina Jaklič: Preveč je vnosov v zelo kratkem času. Danes v enem letu v določenem ekosistemu pride do številnih vnosov, včasih je v okolje prišla ena nova vrsta na stoletje.
Al Vrezec: Na otokih so ugotavljali, kakšna je pogostost priseljevanja novih vrst s kopnega. Ugotovili so, da gre za eno vrsto na 80 let. Pri nas smo priča naseljevanju novih vrst večkrat na leto. Gre za prevelik pritisk, ki zamaje celoten ekosistem. Vrste izumirajo, sčasoma pa je to lahko negativno tudi za tujerodne vrste.
Vse tujerodne vrste nujno ne postanejo tudi invazivne?
Al Vrezec: Pri tujerodnih vrstah je praviloma tako, da je populacija na začetku zelo majhna in takrat jih je nemogoče zaslediti. Problem nastane, ko se že razmnožijo in pride do ekspanzije, opazimo jih lahko šele takrat. Razmnožujejo in širijo se hitro, ker nimajo naravnih sovražnikov, zajedavcev in plenilcev. Zgodi se scenarij Hitchcockovih Ptičev. Seveda pa vse vnesene tujerodne vrste tega niso zmožne in dejansko postane invazivnih le peščica vnesenih vrst. Težava je v tem, da ne vemo katere bodo postale invazivne.
Martina Jaklič: Takrat se začnejo v ekosistemu poznati posledice. V primeru mrtvice, ko smo leta 2009 v njej našli Rdečeškarjevca, sva z Alom glede na velikosti in število rakov zaključila, da so živali tam najverjetneje že vsaj dve leti. Torej od tega, da smo zaznali, da se v mrtvici nekaj dogaja je minilo vsaj dve leti, nato še dve, da smo lahko začeli na tem delati. Lani smo v mrtvici našli že ekstremno populacijo. Izjemno hitro se množijo, po naših izračunih za 12 odstotkov na mesec.
Glede postopanja z invazivnimi vrstami stroka nima soglasnega odgovora? V kratkem lahko na območju Evropske unije pričakujemo predpise, ki bodo narekovali njihovo iztrebljanje. Je to pravi odgovorov?
Al Vrezec: Z iztrebljanjem zmanjšujemo samo ekonomsko škodo, v tem kontekstu se ne govori o ekosistemski škodi. Ta še niti ni preučena.

Na sliki: Avstralski rdečeškarjevec (Cherax quadricarinatus)
Vnose oziroma številnost vnosov je zaradi ekonomskih, družbenih in kulturnih dejavnikov verjetno nemogoče zajeziti?
Martina Jaklič: Osnovni problem pri vprašanju invazivnih vrst je, da se o tej temi izven strokovnih krogov premalo ve in govori. Glede tovrstne problematike ni ozaveščenosti. Še posebej pomembno področje, kjer bi posamezniki in posameznice morali biti seznanjeni s to problematiko, je akvaristika. Ljudje si želijo imeti doma marsikatero vodno žival, velikokrat eksotične vrste. Nemalokrat se zgodi, da se živali čez čas naveličajo in ker ne vedo kaj bi z njo, jo spustijo v naravo. Praviloma v najbližjo vodo. To je že znana zgodba s srednjeameriškimi želvami Rdečevratkami. Zato jih lahko tako veliko najdemo v naravnem okolju. Za takšne živali bi moral obstajati azil, to bi moralo biti urejeno na državni ravni.
Al Vrezec: Problem je večplasten. Prvi etični pomislek pri tem je: katere rastlinske in živalske vrste bi imeli v akvariju? Posedovanje eksotičnih rastlinskih in živalskih vrst je v veliki meri stvar prestiža in hkrati popolnoma neodgovorno početje. Res pa je, da tudi v tem primeru ne moremo podati enoznačnega mnenja. Po eni strani akvarij s tujerodnimi vrstami predstavlja stik z živalmi in rastlinami iz drugih geografskih okolij, ki jih na tak način lahko spoznavamo tudi skozi izkušnjo. Po drugi strani to predstavlja problem, saj lahko tujerodne vrste ravno na ta način preidejo v okolje. Zato se postavlja vprašanje: zakaj ne bi imeli v akvarijih lokalnih vrst? Kar pa ni ravno enostavno, saj je veliko avtohtonih vrst zaščitenih. Najverjetneje je pri tem pomemben dejavnik eksotika – prilaščati si del oddaljene, barvite, tuje, nenavadne in nepoznane narave. Eksotiziranje v kulturnem kontekstu ima politično in estetsko dimenzijo. Gre za srečevanje s kulturnim drugim, nečim, kar je drugačno in tuje, in ki je velikokrat mistificirano ter zahteva napor za razumevanje – empatično distanco.

Na sliki: Jelševec (Astacus astacus)
Eksotična pozicija je osebam, predmetom in krajem, če govorimo v kulturnem kontekstu, skozi etnocentrično pozicijo pripisana. Gre za krogotok oziroma napetost med podobnostmi in razlikami, pri čemer ni govor samo o razlikovanju, ampak tudi o družbenih asimetričnostih in razmerjih moči. Kako pa je s tem na ravni percepcije narave? Naravo in kulturo namreč opredeljujemo v razmerju ene do druge, postavljamo ju kot antitezi, po drugi strani pa velikokrat ravno skozi kulturo opredeljujemo naravo in obratno.
Al Vrezec: V naravnem kontekstu oddaljeno in eksotično prav gotovo predstavlja svojevrstno zanimivost. Čeprav se tudi na tem področju z različnimi politikami in ozaveščanji pogledi počasi spreminjajo. Vse bolj se poudarja pomen lokalnega, temu lahko sledimo že na področju prehranjevanja. Zdi se, da se ljudje pomena tega tudi vse bolj zavedajo. Domače je postalo dobro.
Martina Jaklič: Zavedajo se do določene mere. To, da je domače postalo dobro, je vprašanje oglaševanja in drugih tržnih mehanizmov.
V to se vpleta tudi ideologija o zdravem življenju in prehranjevanju vezanem na lokalno okolje. Pri tem se postavlja vprašanje razmerja med pomenom biološkega/kulturnega lokalizma in kozmopolitizma. Gre za kompleksno vprašanje, ki lahko stoji na sodobnih etnocentrističnih temeljih.
Al Vrezec: Menim, da gre pri vseh teh vprašanjih za problem človeka, ki je najbolj invazivna vrsta. Človek je tropska opica, ki je z umom prišel do ognja, ki mu je omogočil preživetje tudi v hladnejših predelih. Tako smo izvorno tropske živali sposobne preživeti tudi v polarnih predelih. Um je človeku omogočil tudi boljši izkoristek virov. Živali in rastline pa tega niso sposobne, to jim omogočamo ljudje. Gre za svojevrsten paradoks in konflikt, tujerodne vrste pa so pri tem na nek način logična posledica.
Kako se soočati z dejstvom, da invazivne vrste imamo in jih bomo imeli?
Al Vrezec: Zavedati se moramo, da kar se tega tiče ne moremo prav veliko storiti. Ugotoviti moramo kako bomo z njimi (so)bivali. Problem je, ker znova in znova prihaja do novih vnosov. Teh ne moremo predvideti, kot tudi ne njihovih posledic. Zato je vprašanje, kako bo v bodoče sobivala z njimi narava. Kar lahko naredimo je, da omejimo nove vnose, kar pa ni enostavno, saj je Slovenija vpeta med številne države od katerih prejemamo tudi to, kar se pri njih dogaja. Veliko tujerodnih vrst imamo pri nas zato, ker so se razširile po celotni Evropi. Tak primer je Koloradski hrošč, ki je k nam prišel v začetku prejšnjega stoletja z uvozom krompirja iz Amerike v Francijo. Krompir so pri nas uvažali že v času Marije Tereze in danes si jedilnika brez te tujerodne rastline ne znamo več predstavljati.
Ne le to, vpeta je celo v nacionalno idelogijo in predstavlja eno od pomembnih točk konstruiranja in identificiranja »slovenskega«. Med naštevanjem »tipičnih slovenskih jedi« – če na tem mestu preskočimo problematiziranje/problematičnost tovrstnih kategoriziranj in konstrukcij ter njihovih kulturnozgodovinskih in ideoloških ozadij – se bo prav gotovo znašel tudi krompir.
Al Vrezec: Zanimivo bi bilo narediti jedilnik iz domorodnih vrst, kar niti ne bi bilo tako preprosto. Na tem seznamu bi se lahko znašel kostanj, čeprav je ta domoroden samo na določenih delih Evrope, raznesli so ga že Rimljani. Takšnim vrstam, ki so jih v Evropo vnesli pred letom 1500, pravimo arheofiti oziroma arheozoji, ko govorimo o živalih. Neofiti oziroma neozoji pa so vrste, ki so k nam prišle po letu 1500.
Zakaj je ravno ta časovna ločnica?
Al Vrezec: Ločnica je arbitrarno določena oziroma gre za časovno mejo, po kateri lahko sledimo dogajanju navedenem v pisnih virih.

Na sliki: dr. Al Vrezec
Domorodni nista niti podgana in mačka, če govorimo o živalskih vrstah. Z vnosi živimo od nekdaj in to niti ne bi bil tak problem, če se ne bi ti tako množili in pospešili?
Al Vrezec: Vnosi tujerodnih vrst obstajajo odkar obstaja človek, s tem živimo. Probleme povzroča, ker so se ti za stokrat povečali. Razlagajo, da bo zaradi tega prišlo do biološke homogenizacije, kar pomeni, da bosta na primer flora in favna Evrope ista kot v Ameriki. Čeprav to ni res, saj se tujerodne pri nas prilagajajo in zato spreminjajo. Ameriške vrste pri nas so drugačne kot v Ameriki.
Kar je zanimivo pri invazivnih vrstah pa je tudi kontekst. Avstralski rak rdečeškarjevec v mrtvici pri Prilipah predstavlja invazivno vrsto, medtem ko so ga na Jamajki načrtno naselili za namene prehranjevanja?
Martina Jaklič: Za raka Rdečeškarjevca je znan primer iz Black River na Jamajki, kjer so raka načrtno vnesli v okolje zato, da ga gojijo za prehrano. Vnesli so ga v posamezne vode, kjer lahko preživi celo leto. Od tam ga domačini z doma narejenimi vršami lovijo in se z njim prehranjujejo. Gre za nasproten primer vnosa tega raka, ki se v tem kontekstu kaže kot pozitiven ekonomski učinek na okolje in prebivalce. Pri nas predstavlja uničevalno vrsto, ki ogroža avtohtono in naravno okolje, v drugem primeru pa vnos lahko predstavlja tudi pozitivno rešitev in strategijo preživetja.
Al Vrezec: Podobni primeri so znani tudi iz Evrope iz konca 19. stoletja. Ameriške vrste rakov so pri nas prav tako naseljevali za namene prehranjevanja. Niso pa vedeli, da so tujerodne v Evropo prinesle račjo kugo, na katero avtohtoni raki niso odporni. To je tudi razlog, da se je razmnožilo več rakov tujih vrst.
Martina Jaklič: Tudi sicer velja za tujerodne vrste rakov, da so zelo arogantne in agresivne do lokalnih. Tako je tudi z Rdečješkarjevcem, ki je zelo teritorialna vrsta potočnega raka.
Al Vrezec: Seveda pa tudi pri tem ni enoznačne rešitve. Kot že omenjeno bi morali nove vnose omejiti. To je zagotovo prva naloga družbe. Prevozi surovin in živil bi morali biti bolj nadzorovani in preiti bi morali na samooskrbo. Potrebno bi bilo poostriti nadzor nad transportnimi potmi, pri nas sta najbolj na udaru vnosni točki Luka Koper in letališča. Kljub temu pa je potrebno temeljito premisliti kako in kaj, saj nima smisla vse prepovedati. Vse tujerodne vrste res niso nevarne. V določenih primerih niti ne moremo točno vedeti kaj se bo zgodilo. Moramo sprejeti, da bomo s tem živeli.
Biološko neznanko bi lahko rešili s poskusi. Če se vrnemo nazaj k mrtvici …
Martina Jaklič: Gre za specifičen ekosistem, kjer se je sedanje stanje zgodilo zaradi prisotnosti tople vode in opisanih vnosov. V Sloveniji in tudi širše po Evropi je to edini primer, kjer zaradi tople vode skozi celo leto (in morda termalnih izvirov ter drugih toplih dotokov vode) vodna solata lahko preživi. Nekaj podobnih lokacij s termalnimi vodami je še v Avstriji, Italiji in na Madžarskem, kjer je znano, da se seznam tujerodnih vrst daljša, medtem ko avtohtone vrste izginjajo. Pozimi, če so temperature nizke, vodna solata v spodnjem delu mrtvice (Cola) sicer pomrzne, a spomladi spet vzklije ali pa se razraste iz preostalih majhnih rastlin, ki ob robu prezimijo. Večkrat so jo skušali že ročno odstranjevati, a je to nemogoče. Če ostane samo najmanjša rastlina ali le seme je to dovolj, da se bo spomladi razvilo toliko rastlin, da bodo spet prekrile mrtvico. Semena so prisotna vsako leto (tudi na robovih vode, kamor jih po poplavah prinese mulj), čeprav nismo nikoli naredili poskusov, kakšna je dejanska kaljivost teh semen.
Ideje kako rešiti ta problem oziroma fenomen so različne?
Martina Jaklič: Nekateri bi vanjo naselili Nilskega konja, ker se hrani z vodno solato. Nekateri lokalni prebivalci bi kar posekali drevesa in mrtvico zabetonirali. Drugi bi jo zasuli. Mnenja so različna. Največji problem mrtvice in tropske situacije, ki se je tam zgodila je, da je voda v mrtvici topla. Ali gre dejansko za termalne podvodne izvire, ki prodirajo v mrtvico, tega nihče ne more potrditi, ker niso nikoli bile narejene tovrstne raziskave. Drugi dejavnik, ki vpliva na to, da je v mrtvici topla voda, je iztok vode iz Term Čatež. V zgornjem delu mrtvice je odvajalnik vode, kamor se iz term izliva filtrirana bazenska voda s temperaturo preko 35°C. Malo nižje se skozi čistilne naprave vanjo iztekajo odpadne vode, te imajo temperaturo okoli 30°C. Rešitev bi tako morda bila, če bi dovode vode, vsaj čez zimo, zaprli ali preusmerili (naredili obtok, kjer bi se ta voda shladila). Predvidevamo, da vodna solata v vodi pod 15°C po določenem času ne bi preživela in bi tako propadla. Vprašanje pa je kaj bi se zgodilo s semeni, ki ostajajo v mulju. To ostaja biološka neznanka, ki bi jo lahko rešili s poskusi. Vodna solata je do sedaj preživela v mrtvici že enajsto leto, prvi pisni viri, ki jo navajajo so iz leta 2001. V primeru mrtvice, kjer so se naselile tropske vrste, je ključnega pomena zavedanje, da so zaradi nje potencialno lahko ogroženi tudi drugi termalni ekosistemi po Sloveniji. Vem vsaj za dva potoka, ki sta termalna. Eden je blizu Šmarjeških toplic, drugi pa je v Brežicah. Za kakšne manjše morda niti ne vemo. Termalnih izvirov je več, a drugih takšnih mrtvic pri nas ni.
Zaenkrat spremljate kaj se v mrtvici dogaja?
Al Vrezec: Mrtvica je odličen raziskovalen poligon. Nevarnost, da bi se invazivne vrste iz mrtvice po naravni poti širile je nizka in omejena. Zato lahko po mili volji spremljamo dogajanje v njej, ne da bi bilo to nevarno za širšo okolico. Za zdaj so naštete invazivne vrste omejene v tem toplem kotlu, saj drugje v bližnji okolici v naravi ne bi mogle preživeti. Gre za specifično okolje, eksperiment v naravi. Mrtvica je zanimiva, ker lahko spremljamo ekološki potencial teh živali. Ko se pogovarjamo o tem, kaj ohraniti in kako ozaveščati, se je potrebno zavedati, da je mrtvica dober primer tega kaj invazivne vrste so, ne da bi pri tem ogrožali naravo. Vprašanje pa je, kaj bo, če bodo v bližini, kot načrtujejo, zgradili hidroelektrarno HE Mokrice. Ta bo vplivala na dvig temperature Save. Zato mislim, da je hidroelektrarna na tem področju nedopustna, ker bo na tak način širjenje tujerodnih vrst toliko večje. Nenazadnje gre za občutljivo območje.
Martina Jaklič: Vodno solato iz mrtvice lahko prenese ptič in ker se bo zaradi hidroelektrarne dvignila temperatura vode, bi tropska rastlina potencialno lahko preživela tudi na tem delu Save in se od tam še naprej širila. Na televizijskih posnetkih ob zadnjih poplavah (november 2012) je bilo vodno solato mogoče videti tudi pred Zagrebom.
Al Vrezec: Tujerodne vrste so le ena od groženj, ki spreminjajo ekosisteme. Tu so še klimatske spremembe in posegi človeka. Ti trije dejavniki znižujejo biodiverziteto, s tem pa do neke mere zmanjšujejo tudi kvaliteto bivanja.
Samooskrba je vedno bolj problematična. Hrana je vse dražja, preživetje postaja vse težje. Za določene stvari izgubljamo veliko več energije kot nekoč. Rastline je treba na primer vsako leto več škropiti, ker je vse več škodljivcev. Znebiti se moramo kulturnih zablod, da bi resnično lahko spoznali naravo Pravita, da naravo slabo poznamo.
Al Vrezec: Ljudje naravo zelo slabo poznamo, ker je tako kompleksna. Že za biologe, kaj šele za nebiologe je težko razumeti procese, ki se v njej odvijajo. Problem je, da imamo velikokrat tudi napačne informacije. Če začnemo že z najzgodnejšim izobraževanjem in se ustavimo pri pravljicah, lahko rečem, da so dobre za domišljijo, a ne za samo preživetje. Vsekakor otroka učijo določenega kulturnega in simbolnega vokabularja, a po drugi strani ostaja odprto to, česar kultura ne zaobjame oziroma spregleda. To je odnos in poznavanje narave. Naravo dojemamo z domišljijo in skozi kulturo in ne z znanjem in dejanskimi dejstvi narave. V pravljicah ima tako prednost domišljija in ne resnica. Dober primer takšne zablode je na primer, da pike na pikapolonici predstavljajo njeno starost. Ena pika predstavlja eno leto. To je vraža, ki nima nikakršne veze s stanjem v naravi. Odraščamo s številnimi napačnimi predstavami in zato se moramo najprej znebiti kulturnih zablod, šele nato lahko začnemo resnično spoznavati naravo. Kaj najprej pomisliš, ko vidiš raka Rdečeškarjevca?
Na veliko žival, zanimive in lepe barve … Če ne bi o tem nič vedela.
Al Vrezec: Tako je, ne vidiš ozadja. Ker ne veš in ne pomisliš kaj pomeni ta žival pri nas in kaj so lahko posledice tega. Pri spoznavanju in znanju o naravi moramo tako najprej odmakniti kulturno raven interpretacije narave, ki nima veze z njeno resničnostjo. Problem naše kulture je, da živimo vedno bolj izolirani od narave. To ima posledice na več ravneh. Kultura je izločila naravo, ker poznavanje te v splošnem ni več ena od primarnih oblik preživetja. Prihajamo v obdobje, ko nas bo to stalo. Ljudje smo zamegljeni in ne vidimo dolgoročno. Tudi naravoslovci se bojujemo s ponotranjenimi kulturnimi arhetipi, ki jih imamo v odnosu do razumevanja in dojemanja narave. Na primer, če pogledamo primer Darwinove teorije. Kako je sploh lahko postavil svojo teorijo, saj takratna družba ni odobravala njegovih tez? Kako se je uspel distancirati od zamegljenih predstav njegovega prostora in časa, da jih je lahko presegel in dejansko videl tako kot je? Kako je Darwin lahko razvil svojo teorijo v času, ko jo pozicijo stvarnika še vedno zasedal bog? To so bili tako močni arhetipi, da so jih ljudje bili pripravljeni braniti z življenjem. Darwin se je moral zoperstaviti celotni miselnosti takratne družbe.
Kar ponovno priča o kulturnem interpretiranju narave.
Al Vrezec: Če gremo danes na mrtvico, si lahko rečemo: »O, kako je lepo zaraščena.« Ko vidiš raka, pa si misliš, da je zanimiv. A če bi dobro poznali naravo in se zavedali, da smo od nje neposredno življenjsko odvisni, se to ne bi zgodilo. Takoj bi vedeli, da je to problem. Za to pa je bilo pomembno slišati, kaj o mrtvici pravijo lokalni prebivalci.
Martina Jaklič: Na sedanjo situacijo so se domačini že privadili, veliko jih niti ne ve za kaj gre in kaj to pomeni. V neposredni bližini še vedo, malo dalj pa ne.
Govorimo o različnih pogledih na naravo in situacijo v njej. Njeno sprejemanje ni univerzalno in je pogojeno z razmerjem do nje, ki izvira iz različnih vednosti, funkcionalnih in interesnih pogledov. Vajin je znanstven in je prav tako specifičen. Če se osredotočimo na mrtvico vidva v njej vidita problem, Terme Čatež fenomen, ki ga je mogoče tržiti in vključiti v gospodarsko panogo ter preko njega izobraževati. Lokalni prebivalci na površini mrtvice lahko uzrejo čas, v katerem so se zaradi razvoja in drugih kulturno-družbenih ter gospodarskih dejavnikov tudi v naravi odvile vidne spremembe. Podobno opažata tudi vidva, čeprav vajino znanstveno oko seže v celotni kontekst ekosistema, globoko pod gladino vode … Ribičem sedanje stanje mrtvice predstavlja ribolovno mrtvo cono, kjer je za razliko od nekoč mogoče loviti le kratko obdobje pozimi.

Kako vidita svoji vlogi v projektu intermedijske umetnice Maje Smrekar Crustacea deleatur? Vidita v tem primeru umetniško platformo kot priložnost za komuniciranje znanstvene vsebine s širšo javnostjo, ki ni nujno znanstvena?
Al Vrezec: Presenetilo me je, ko se je Maja oglasila pri meni in mi predlagala sodelovanje pri projektu. Pred tem še nisem slišal za povezovanje med umetnostjo in znanostjo. Med uvodnim pogovorom mi je predstavila projekte, ki so bili uresničeni na podlagi tovrstnega sodelovanja. Skozi pogovor z Majo sem ugotovil, da lahko ravno skozi umetnost naravoslovci v javnost prenesemo določene znanstvene vsebine.
Martina Jaklič: Če sodeluješ z ljudmi z drugih področij, ki na iste stvari gledajo z različnih zornih kotov, to širi pogled. Določene stvari lahko vidiš drugače. Takšno sodelovanje se mi zdi odlično in izjemno pomembno je, da tudi znanstveniki v znanosti vidimo še kaj drugega.
V primeru interdisciplinranega sodelovanja pa je pomembno, da je ta tudi znanstveno kredibilen?
Al Vrezec: Vsekakor, tudi v projektu Maje Smrekar bo vse prikazano tako kot je. Seveda bo to predstavljeno v skonstruirani situaciji, pri čemer bo vse tako kot je tudi v naravi. Šlo bo za parafrazo naravne situacije.
Martina Jaklič: Zdi se mi, da biologi velikokrat ne znamo na dostopen način predstaviti določene problematike iz narave. Umetnost se mi zdi v tem primeru dobro orodje, kako lahko določene stvari iz biologije/narave predstaviš ljudem in jim tako določeno problematiko približaš. Posamezniki iz različnih oziroma drugih strok lahko tako naredijo biološko problematiko bolj berljivo.
Na ta način bi lahko razumeli, da gre za instrumentalizacijo umetnosti?
Al Vrezec: V znanosti imamo določena orodja in medije skozi katere reprezentiramo določeno problematike. V znanstvenem krogu je jasno, kako kaj predstavljamo, ko pa želimo o problemu spregovoriti širši javnosti je po mojih izkušnja za to učinkovita platforma umetnost. Pri tem, da stvari prikazuje takšne kot so. Maji smo dali znanstveno realni objekt, umetnica ga parafrizira in vpenja v humanistični kontekst.
Na katerih ravneh vidita možnosti in smisel povezovanja umetnosti in znanosti. Na institucionalni, metodološki ali epistemološki ravni? Gre v tem primeru za umetnost kot orodje komuniciranja?
Al Vrezec: Pri projektu Maje Smrekar je za nas pomembno tudi to, da bo znanstveni problem umetnica postavila v neko zgrajeno situacijo. To predstavlja za nas drzen eksperiment, ki ga sami nikoli ne bi naredili. Mogoče nam bo odprl tudi neke nove poglede.
Ekologija Vs ekologija. Znanstvena ekologija in ekologija kot ideologija, sta polji, ki jih v svojem projektu Maja Smrekar postavlja v jukstapozicijo.
Al Vrezec: Ekologija je znanstvena veda o odnosih v naravi. Preučuje razmerja med živimi organizmi in neživimi dejavniki ter delovanjem ekosistemov. Ekologija kot okoljevarstvena veda je pojem, ki je zlorabljen s strani medijev. Če s tem razumevanjem pomislimo kaj bi dejansko pomenila ekološka pridelava in kdo je ekološki kmet … Si ne znam niti predstavljati kaj je to.
Kaj bi predlagal namesto poimenovanja ekološko kmetovanje?
Al Vrezec: Sonaravno bi bilo bolje. Ekologija je v bistvu zlorabljen termin, ki vsebuje dva pomena. Ljudje si praviloma pod oznako ekološko predstavljajo nekaj pozitivnega. A z znanstvenega stališča je ekološko mleko popoln nesmisel. Takšno mleko je sonaravno, ne pa ekološko. Ekološko bi bilo, če bi na primer kravo ujeli in preučevali kaj se z njo dogaja. Ekologija v znanstvenem smislu pomeni procese in interakcije, ki se v ekosistemih dogajajo. Distinkcija med preučevanjem ekosistema in na drugi strani človečno dejavnostjo, kot je naravovarstvo, je zapletena. Ekosistem, četudi ga uničujemo, se nadaljuje. Ekologija se odvija tudi na smetišču. Ekologija, popularno razumljeno, pa pomeni ohranjanje okolja za človeka. Okoljevarstvo je usmerjeno k vzdrževanju narave, da bo lahko služila človeku. Besede, ki so povedne v razmerju do tega konteksta, je izrekel Andrej O. Zupančič, sin pesnika Otona Zupančiča, ko je rekel, da je naravo potrebno varovati za človeka in če je potrebno, zato da se ohrani, tudi proti človeku. Okoljevarstvo ohranja okolje zaradi človeka, ne zaradi narave same. Tujerodne vrste znanstveno ekološko gledano ne predstavljajo nobenega problema. Razširile se bodo, uničile bodo domače vrste, tuje se bodo preoblikovale in predrugračen ekosistem bo deloval naprej. Naravovarstveni pogled bo v tem kontekstu zavzel stališče, da je treba tujerodno vrsto iztrebiti, ker povzroča škodo in spreminja obstoječi ekosistem. Strogo ekološko gledano bi rekli, da pustimo tako kot je in opazujmo kaj se bo zgodilo. Prišla je nova vrsta, ki si bo v gostujočem ekosistemu našla svojo nišo, iskala povezave in bo na tak način podvržena abiotskim vplivom.
V tem razmerju ekologija dopušča več procesualnosti, evolucijskega razmaha? Naravovarstveni vidik si naravo na nek način prilašča – jo želi nadzorovati in ohranjati takšno kot je bila oziroma naj bi bila? Čeprav jo želi obvarovati pred človeškimi vplivi, jo hkrati nadzira prav za človeško uporabo?
Al Vrezec: Okoljevarstvo artikulira to, kar si od narave želimo in kar od nje potrebujemo.
Okoljevarstvo si torej želi takšno naravo, ki bo lahko dobro služila človeku.
Al Vrezec: Okoljevarstveni pogled ekosistem vrednoti tudi z denarjem. Na primer z vrednotenjem ekosistemskih storitev, kakršno ima denimo močvirje pri čiščenju vode. Ko razmišljamo o nekem močvirju, v katerem voda zaradi ekoloških procesov, ki tam potekajo, ni čista, bosta znanstvena in popularna ekologija gledali na to drugače. Okoljevarstvo bo zanimalo kaj ta voda pomeni za človeka, znanstveno ekologijo pa bodo zanimali procesi, ki se v tej vodi dogajajo.
V okoljevarstvenem pogledu v središču ni narava, temveč človek?
Al Vrezec: Kot sem že omenil prej: naravo varujemo za človeka in če je to potrebno, tudi proti človeku. Kot na primer, če bi si nekdo želel na močvirju zgraditi tovarno, mu to ne bomo dopustili, ker potrebujemo pitno vodo. Okoljevarstvenik bo rekel, da bi v primeru izgradnje industrijskega objekta uničil naravo. Za znanstvenega ekologa pa to ni nič drugega kot sprememba ekosistema.
Kot biolog deluješ v imenu narave ali v imenu človeka?
Al Vrezec: Ekologija in biologija nista prepričanje, nista ideologija. To je znanost. Kot znanstvenik, biolog, preučujem ekosisteme. Kot znanstvenik bom rekel, da se je ekosistem v močvirju spremenil. V razmerju do človeka, pa bom za to močvirje rekel, da smo izgubili vir pitne vode, kar je okoljevarstvena izjava. Tako tudi pri projektu Maje Smrekar tujerodno vrsto obravnavamo z okoljevarstvenega vidika, ki vidi tujerodne vrste kot okoljevarstveni problem, po drugi strani pa tudi skozi trdne znanstvene ekološke temelje. Majin projekt tako skozi umetniški okvir vzpostavlja in izpostavlja oba vidika. Stvari problematizira takšne kot so.