Neža Mrevlje: MRTVICA SKOZI LOKALNI POGLED / antropološka raziskava

by biospy

Pričujoče besedilo je utrinek vpogleda v dojemanje mrtvice Topla blizu Čateža ob Savi, kot to vidi lokalno prebivalstvo. Spomin na to, kakšna je mrtvica nekoč bila in kaj je predstavljala ter kakšna je izkušnja te v sedanjosti. Zapis ne predstavlja etnografske analize v pravem pomenu besede, temveč začetne korake v smeri spremljanja tovrstnega naravnega fenomena, ki ima svoje odtise tudi v kolektivnem spominu in identiteti okolja ter njegovih prebivalcev in prebivalk. Gre za kolaž spominov, opazovanj in doživetij, ki sooblikujejo reprezentacije krajine. Te ne nastajajo zgolj pod vplivom v danem trenutku in dani lokaciji, temveč jih oblikujejo ideje, ki izvirajo iz širših časovnih in prostorskih relacij.

V percepciji krajine se soočajo neposredne in posredovane izkušnje tu bivajočih, znanstvena in okoljevarstvena obravnava narave, izbrana poglavja iz zgodovine teh krajev in spremljanje ustvarjanja tukajšnje turistične krajine. Ta največkrat nastaja na presečišču nacionalnih in transnacionalnih interesov, pogosto v nasprotju z interesi lokalne skupnosti (Kozorog 2009: 46). Ne pravimo, da je tako v primeru Čatežkih toplic, ki je osrednja turistična točka tega področja, saj to niti ni bilo središče pogovorov o mrtvici z okoliškim prebivalstvom, temveč, na kratko osvetliti reprezentacijo krajine domačinov. V razmerju do mrtvice je pri njih mogoče občutiti veliko mero ponotranjenega posredovanega znanstvenega in naravovarstvenega pogleda.

NEKOČ ČISTA GLADINA, DANES POLNA ZELENJA

Mrtvica Topla na Prilipah oziroma blizu Čateža ob Savi je ena največjih termalnih vodnih teles v Evropi (meri štiri kilometre). Po pripovedovanju enega od domačinov je mrtvica Topla nastala, ko so začeli utrjevati brežine reke Save, glavno strugo reke so izpeljali drugam, tu pa je ostal mrtev rokav. Termalna mrtvica pri Prilipah se je v lokalno zavest vpisala skozi različne spomine in dejstva. Zgornji del mrtvice se imenuje Topla struga, spodnji pa Cola. Iz ustnega izročila je znano, da so vsaj v zgornjem delu topli izviri, kjer so ženske nekoč prale perilo. Krožijo tudi zgodbe, kako so, preden so tu nastale terme, ljudje okoli termalnih studencev pozimi kopali majhne bazene in imeli tako dostop do tople vode, je v pogovoru povedal eden od domačinov. Kot tudi, da so sem včasih hodili pozimi svinje past, saj se je sneg na tem področju stopil in tako je tudi pozimi tu rastla trava. Včasih so zgornji del mrtvice poimenovali tudi Volarska struga, saj so si pri transportu po kopnem od tam pomagali z voli, pripovedujejo nekateri domačini. V času splavarstva je bila mrtvica tako tudi gospodarsko pomembna. Kasneje pa bolj kot kraj za dostopanje do priboljška, rib, ki so jih tam ulovili.

 Zgodovino ima tudi spodnji del struge, imenovan Col. Po besedah nekaterih naj bi na tem območju nekoč tekla meja med Kranjsko in Štajersko, mejnik še vedno stoji. Blizu vasi Podgračeno pa naj bi bil most, na katerem so včasih carinili blago, ki so ga splavarili po Savi (colenga pomeni plačilo). Znana je tudi zgodba, da naj bi se, ko je bila carina še aktivna, tam prevrnila tudi rečna ladja, na kateri so prevažali cerkvene zvonove. Anekdota pripoveduje o tem, da je mogoče ostanke te ladje še zdaj najti v vodi.

 Za Toplo strugo pravijo domačini, da je od nekdaj topla, drugače pa je s predelom imenovanim Col, »ki je bil včasih pozimi zamrznjen, a zdaj je to drugače«, opisujejo spremembe, ki jih povezujejo z rastjo zdravilišča, okoliški prebivalci.

 V lokalno zgodovino in kolektivni spomin domačinov se je mrtvica zapisala skozi različne izkušnje. Od ribiških, do lovskih in drugih osebnih zgodb, povezanih z življenjem na tem območju. Včasih so se v njej kopali, predvsem pa lovili ribe. Glavni je bil krap divjak, ki ga kot zatrjuje ribič iz Ribiške družine Brežice po letu 1990 v mrtvici, zaradi vnosa gojenih rib, ni več mogoče videti. Za ribiče sta bili trofeji predvsem ščuka in som, kar velja še danes. Kot pravi je »zanimivo, ker vsako leto v Topli strugi še vedno padeta dva desetmetrska soma. Krape, some in ščuke iz mrtvice nekateri še vedno jedo.«

Flora in favna sta bili v mrtvici nekoč izjemno raznovrstni, kot taka se je zapisala tudi v Invetar najpomembnejše naravne dediščine iz leta 1991, kjer so jo predstavili kot ekosistem z visoko stopnjo ohranjenosti in življenjski prostor za nekatere pomembne rastlinske in živalske vrst (Jaklič, Vrezec in Brancelj 2010: 13).

Lokalni prebivalec, ki se je rodil leta 1929, pa tudi mlajši se spominjajo, da je bila mrtvica nekoč videti popolnoma drugače. »Gladina vode je bila čista, okrog nje pa so rastle vodna resa, močvirski biček in rogoz ter še več drugih obvodnih rastlin.« V zloženki o mrtvici naštevajo rastline kot so navadni rogolist, klasasti rmanec, velika podvodnica, lasasti dristavec, navadna streluša, vodni orešek, trstičje in kolmež. Drugi sogovornik je pripovedoval: »Z družino sem bil velikokrat ob tej vodi. V največji strugi, ki je danes popolnoma zaraščena s solato, sem sosedovo hčerko celo naučil plavati. Zaradi sprememb na gladini, ki je sedaj zaraščena, se je spremenila celotna živelj v strugi. Cel kup je vloženih rib, ki so zdaj začele gospodarit.« Mrtvico je spremenila »zelenica«, »zelenjava« oziroma »vodna kuga«, kot to zaradi tega, ker se tako hitro širi, poimenujejo nekateri lokalni prebivalci. Tisti, ki živijo v neposredni bližini Tople vedo, da gre za tujerodno tropsko rastlino, invazivno vrsto. Izvor pripisujejo »nekemu akvaristu, ki jo je v naravo vnesel, po tem, ko se je naveličal vsebine svojega akvarija«. Eden izmed lokalnih ribičev se spominja:

»Najbolj zanimivo je bilo, ko sem prišel sem [k mrtvici], ko se je razrastla vodna solata. Ker sem akvarist sem takoj vedel za kaj gre, a je bilo že prepozno. Rastlina se je že razrastla po gladini. Na začetku smo se trudili, da bi kaj spremenili, a nismo bili uspešni. Kaj se je na koncu zgodilo? Zdaj je lovna mrtvica le tri do štiri mesece na leto, če solata ustrezno pozimi zmrzne in se razkroji. Takrat je vodna površina mrtvice čista in je mogoče v njej loviti. Če je vse po sreči se to zgodi februarja. Pred pojavom vodne solate se je v mrtvici veliko lovilo, bili so ribiči, ki so imeli tam prav svoje mesto. Tja so odhajali redno na lov na soma. Tudi sam sem na mrtvici veliko lovil. Videl sem pižmovke, želve in še veliko drugih živali. Tam je mogoče videti veliko življenja.«

 Domačini govorijo tudi o posledicah poraščenosti z vodno solato, za katero se spominjajo, da se je razrastla pred približno enajstimi leti, prvič so jo opazili pri podhodu ob avtocesti pri Prilipah leta 2001. Pravijo, da solata zaradi namnožitve preprečuje vdor svetlobe v vodo, zaradi velike količine rastlin pa prihaja tudi do gnitja in povečanega mulja na dnu struge. Tako o posledicah razraščenosti tropske rastline pripovedujejo domačini, ki enoglasne ideje kaj storiti, nimajo. Nekateri pravijo, da bi lahko mrtvico kar zabetonirali ali zasuli s peskom, drugi pa, da bi vodo za nek čas preusmerili, s tem bi sicer izničili ves tamkajšnji živi svet, a to bi rešilo prisotnost tujerodnih vrst, ki se sedaj v Topli nahajajo, pojasnjujejo. 

Tretji spet pravijo, da bi bilo potrebno ohlajevati vodo, ki prihaja iz term in podobno oziroma za odpadne vode iz term speljati vzporedno strugo, ki bi mrtvico zaobšla. V letu 2003, ko je vodna solata povsem prekrila strugo je Ribiška družina Brežice pozimi organizirala akcijo odstranjevanja rastlin. Z bagri in čolni so vodno solato ročno pobirali, na spletni strani ribiške družine so zapisali, do so se odstranjevanja lotili tudi s kemikalijami (http://www.ribiska-druzina-brezice.si/index.php?display=zanimivosti&id=26, 19. 11. 2012), s herbicidi, ki niso strupeni za ljudi, ribe in druge živali (Mirt 2009:43). A tudi ta poseg je bil neuspešen.

Večjega ročnega odstranjevanja v Topli strugi so se lotili še dve leti kasneje, vendar se nič od navedenega ni obneslo, rastlina se je spomladi spet pojavila, do poletja pa ponovno razrastla. Vsako leto v času nizkih temperatur še vedno potekajo čistilne akcije, v katerih odstranjujejo rastline z vodne površine, nadzorujejo pa jo tudi z uporabo lesenih pregrad, ta dela »čudeže«, pravi ribič. Včasih se je rastlina zarastla vse do vrha Tople struge, z zapornicami pa so to nekoliko omejili.

 ZAČETKI TERM V ČATEŠKIH TOPLICAH

 Spremembe, ki se odražajo na mrtvici domačini povezujejo z razvojem in globalizacijo: vnosom tujerodnih rastlin v tukajšnje okolje ter razvojem Term Čatež, ki s svojim vse večjim razmahom posledično v mrtvico spuščajo več tople vode. Knjiga Jožeta Packa z naslovom Korenine: Čatež skozi zgodovino popisuje tudi zgodovino term. »O toplih vrelcih na spodnjem desnem bregu Krke in Save piše leta 1689 v Slavi vojvodine Kranjske Janez Vajkard Valvazor. O rimskih toplicah in njihovih sledovih v naselju Čatež ob Savi pišeta v Ljubljanskem zvonu leta 1888 Bezlaj in v Letopisu Matice Slovenske leta 1889 takrat najbolj znani arheolog Rutar. Lokacijo teh rimskih toplic omenjena arheologa postavljata po vsej verjetnosti na mestu Tomšetove njive, na vzhodni vasi Čatež, v bližino izvira nekdanjega toplega vrelca, kjer so čateške ženske nekoč prale perilo« (Pacek 2005: 70).

 Toplice so se v bližini mrtvice Topla razvile že v 19. stoletju, v zapisih je ohranjeno naslednje: »Od leta 1802, če že ne propred, so bile toplice v čateški verbini znane, in so terpele do leta 1824, kamor je veliko ljudi od več krajev zahajalo. Ljudje so si sami jame v prod ali pesek z lopato ali motiko narejali; te jame z vejami zgradili, pa se v njih kolužali ali kopali. Komur je prevroč bilo, je šel se hladit v Savo, ki je blizu mimo tekla. Dosti bolnih se je v teh jamah zdravilo, tako, da stari ljudje jih še zdaj ne morejo pozabiti. V letu 1824 je bila pa velika povodenj, in takrat je Sava te toplične kraje s prodom za seženj debelo zasula, in potem so bile te toplice tako zapuščene, da se nekaj let po tem še vedelo ni, kje so bile« (Pacek 2005: 72). Vrelce je ponovno leta 1845 odkril apotekar iz Brežic Franc Žnidaršič, ki je zaradi stopljenega snega, na teh mestih skopal jame ter tako naletel na toplo podzemno vodo (Pacek 2005: 73). A vzpon term se je zgodil šele desetletja kasneje, ko je Ignac grof Atems Edvardu Zagorcu dovolil, da je v Čateških Toplicah zgradil prvo privatno kopališče. Nekateri pisni viri za odkritelja toplic navajajo Zagorca, ki je v »19. letu svoje starosti stopil v frančiškanski red, kjer je živel 48 let. Kakor pravijo o njem, je rad nabiral cvetlice na Štajerskem in Kranjskem, zlasti okoli Čateža ob Savi. Ko je odšel nekega dne leta 1855 s kladivom in motiko iskat cvetlice v čateško Verbino, ko je bila zemlja še s snegom pokrita, je prišel na kraj, ki je bil brez snega. Začel je kopati in je prišel do vode, ki je imela 40 do 45 stopinj Celzija. Prizadeval si je, da so za silo napravili toplice; odprli so jih 21. avgusta 1856. leta« (Pacek 2005: 75).

Pomemben mejnik v razvoju term je bilo leto 1925, ko so bili postavljeni zametki zdravilišča. Za njegovo gradnjo so se odločili grofje Attemsi. Sezidali so hotel v švicarskem slogu, ki je imel v spodnjem delu deset kabin, v prvem nadstropju pa skupaj 23 sob s 33 posteljami. Oče starejšega domačina je bil zaposlen v zdravilišču, ki je nastalo v prvih desetletjih prejšnjega stoletja. Pripovedoval mu je, kako so v kabine namenjene gostom, termalno vodo črpali na roke. »To je bil v tistem času dober posel, saj so bile velike napitnine. V toplice je hodila gospoda iz Zagreba in okrog.« Isti sogovornik pravi, da je včasih tudi sam šel v terme, a le občasno. Zdaj ga tja ne vleče več, ker se je razvil množični turizem. V mladosti so se veliko kopali v Krki in Savi, tudi v mrtvici, vendar v slednjo ne bi več stopil, to pa za to, ker se vanjo izliva odpadna voda iz term. »Saj imajo čistilne naprave, a kljub temu. Pa tudi rib iz te vode ne bi jedel.«

 V desetletij, ki so sledila začetnim nastavkom zdravilišča so se Terme Čatež izjemno razvile in razširile, tako v infrastrukturnem obsegu kot tudi v ponudbi. Postale so eno izmed največjih term v Evropi. Njihovo delovanje pa je s tem, ko so pred desetletji začeli spuščati bazensko in odpadno vodo v mrtvico, postala še bolj neposredno povezana s situacijo v naravi.

 VODNA SOLATA IN AVSTRALSKI RAK RDEČEŠKARJEVEC V OČEH BIOLOGOV

 Zaradi različnih vnosov tujerodnih, zlasti tropskih vrst v mrtvico Topla, kjer te zaradi termalne vode lahko preživijo, sta vodna favna in flora močno spremenjena. Poleg plavajoče vodne solate, ki je gladino v le nekaj letih spremenila v »zeleni« travnik pa so biologi v strugi našli še številne druge tujerodne vrste. Med projektom o domorodnih in tujerodnih vrstah potočnih rakov v Sloveniji so raziskovalci Nacionalnega inštituta za biologijo v Topli odkrili avstralsko vrsto raka rdečeškarjevca. Gre za najdbo prve populacije tropske vrste potočnega raka, ki lahko preživi v naravnem okolju v Evropi in nasploh v zmernem podnebnem pasu (Jaklič, Vrezec in Brancelj 2012: 13).

Na sliki: Avstralski rdečeškarjevec (Cherax quadricarinatus)

Rdečeškarjevec je prepoznaven po modri barvi s posameznimi lisami, zaradi tega pa tudi priljubljen pri akvaristih. Odrasli samci imajo na modrih kleščah dodatno veliko rdečo liso, po kateri se vrsta tudi imenuje. Zaradi svoje velikosti in preprostega življenjskega kroga ter velike sposobnosti razmnoževanja je rak za množično gojenje postal zanimiv leta 1980, v Evropi pa so s trgovanjem te vrste za prehrano in v akvaristiki začeli pred dobrimi dvajsetimi leti (Jaklič, Vrezec in Brancelj 2012: 13).

Za njegovo razmnoževanje in uspešno rast je potrebna voda s temperaturo med 23 in 30 stopinj Celzija. Temperatura vode v mrtvici se od najtoplejšega dela, kjer naraste tudi do 42 stopinj Celzija, postopno ohlaja proti iztoku v reko Savo. Rdečeškarjevci so bili, kot so v svojih raziskavah ugotovili biologi, najpogostejši v delu s temperaturo vode od 25 do 30 stopinj Celzija. Izračuni strokovnjakov na podlagi okoljskih podatkov kažejo, da lahko ta tropska vrsta preživi le v termalni mrtvici, kjer je voda topla skozi vse leto. Med invazivnimi vrstami v Topli je tudi tropska solata, ki v toplejšem delu skozi vse leto gosto prerašča vso vodno površino, prav tako je tudi veliko tujerodnih vrst rib, med katerimi prevladuje Tilapia ali Nilski ostriž. Veliko pa so biologi zasledili tudi srednjeameriških želv rdečevratk (Jaklič, Vrezec in Brancelj 2012: 13).  Z vnosi številnih tujerodnih vrst, med katerimi je rak rdečeškarjevec za strokovnjake najbolj opazna, je mrtvica postala tropski vrt. Uničena je njena prvotna favna in flora (Jaklič, Vrezec in Brancelj 2012: 13).

PODJETJE JASTOG – VZREJA RAKOV IN RIB

 Kot za vodno solato med lokalnimi prebivalstvom, ki živi v neposredni bližini mrtvice Topla prevladuje prepričanje, da je tropska rastlina v tamkajšnje naravno okolje prišla iz rok akvarista – kot so povedali na pogovoru v Termah Čatež naj bi nekateri sicer menili, da je rastlina izšla iz tropskega vrta zdravilišča, spet drugi pa dajejo možnost pticam selivkam, da so semena prinesla iz tropskih krajev – pa za Avstralskega rdečeškarjevca domačini ne vedo toliko kot o solati. Sicer so zanj že slišali, večinoma ga niso videli, o razlogu za njegov pojav v mrtvici pa praviloma ne vedo.

 Biologi, ki v mrtvici Topla izvajajo raziskavo o domorodnih in tujerodnih potočnih rakih pri nas, predvidevajo, da je rak rdečeškarjevec ušel iz gojilnice, ki je pred leti delovala v bližini. Kot je v pogovoru povedal eden od nekdaj zaposlenih v podjetju Jastog, ki je bilo registrirano za vzrejo in prodajo rakov in rib, je to delovalo med letoma 2008 in 2010. Prostori za vzrejo živali so se nahajali v enem izmed steklenjakov v velikosti 80 x 45 metrov (ta sicer ni bil v celoti napolnjen z bazeni) znotraj kompleksa Cvetje Čatež na Čatežu ob Savi. Prostor je po zaprtju podjetja za vzrejo rakov in rib kupila delniška družba Terme Čatež.

 V Jastogu so, kot pripoveduje nekdanji zaposleni, raka Avstralskega rdečeškarjevca gojili za prehrano ljudi. Vodne solate niso imeli, Tilapijo pa so prav tako gojili.

»Rake in ribe smo gojili v plastičnih bazenih, različnih velikosti. V grobem so bili razdeljeni na razmnoževalni in gojitveni del. V bazenih je bila topla termalna voda in urejeno prezračevanje, vendar sistem še ni bil docela izdelan, zato večkrat ni bilo mogoče vzdrževati konstantne temperature in ustrezne prezračenosti. Ker se posel ni tako obnesel kot je podjetnik pričakoval, je »lastniku zmanjkalo denarja in gojilnica je prenehala obratovati. Vse skupaj se je zaključilo z odpustitvijo vseh delavcev.«

 Na vprašanje ali je iz gojilnice tujerodnih rakov in rib prišlo do prehodov v naravno okolje, nekdanji zaposleni v Jastogu pravi, da je:

»do pobegov prišlo že v samem začetnem obdobju obratovanja, po prenehanju delovnega razmerja pa ne vem, kaj se je dogajalo. Lastnik zaščiti pred vnosi živali v okolje ni posvečal pretirane pozornosti. Bil je celo mnenja, da nič ne more preživeti dobrega prečiščevalnega sistema Term Čatež, kamor naj bi se voda iz ribogojnice iztekala. Vendar kot kaže se je več kot očitno zmotil. Pobeg kakšne ribe in raka pa se mu ni zdela kakšna velika katastrofa.«

 Domačinom, tistim, ki so za Avstralskega rdečeškarjevca, ki prebiva v mrtvici že  slišali, pa je informacija o nekdanjem obstoju ribogojnice s tropskimi vrstami velikokrat neznana. Zanjo številni med njimi niso slišali. Nekdanji zaposleni v Jastogu to povezuje s tem, da lastnik ni bil domačin in ga v teh krajih niso poznali, kot tudi s tem, da je šlo za neko »eksotično stvar«, ki je bila od njihovega kulturnega in predstavnega sveta dokaj odmaknjena.

 Skozi pogovore z domačini se izrisujejo različnosti v njihovem odnosu do mrtvice, njene sedanjosti, spreminjanja v »tropski vrt« se zavedajo. Nekateri bolj zavzeto in prizadeto kot drugi. Zgodbe o vzrokih in posledicah so med njimi že zaokrožile, informacije ribičev, biologov in naravovarstvenikov so ponotranjili. Vsekakor pa sprejemanje situacije, preteklosti in sedanjosti mrtvice med domačini ni enoznačno. To je odvisno od njihove oddaljenosti in drugih neposrednih ali posrednih povezav, ki jih z mrtvim rokavom imajo, kot tudi od področji osebnih interesov. Nekateri so včasih tu lovili ribe, se kopali in preživljali čas, drugi tam lovijo še danes, tretji želijo dokumentirati lokalno zgodovino in mrtvico, ki je vpeta v ta naravni ter kulturni kontekst. Zavedanje, da bi bilo mrtvico potrebno zaščititi, jo umestiti v naravni park ter jo ohraniti in v njej ustvariti priložnosti za turizem povezan z naravo in namenjen strokovnjakom, so tudi ideje nekaterih domačinov, ki imajo vizijo kako na tem področju oblikovati turistično krajino, ki bo v te namene standardizirala naravno znamenitost, ki se je tu v zadnjih letih zgodila.

 Pogledi na mrtvico so različni, ker so drugačne tudi točke gledišča. Lokalni prebivalci v njej, predvsem na vodni gladini lahko uzrejo čas, v katerem so se zaradi gospodarskih afinitet in kulturno-družbenih sprememb v okolje odtisnile vidne spremembe. Skozi pogovore z domačini se je razplastila mnogoterost pogledov in razumevanj krajine povezane z mrtvico, ki je rezultat posameznikove in družbene percepcije ter dejstev in dejavnikov zunanjega, materialnega okolja. Pri čemer pa gre za proces in ne formo (Kozorog 2009: 51).

Citirane reference:

Jaklič, Martina: 2010 ‘Tropi v Sloveniji: Mednarodno leto biotske raznovrstnosti. Gea 2010(10): 30–33.

Jaklič, Martina in Vrezec Al in Anton Brancelj: 2012 ‘Tropski rak v največji termalni mrtvici v Sloveniji.’ Delo 54(3): 13.

 Kozorog, Miha: 2009 Antropologija turistične destinacije v nastajanju: Prostor, festivali in lokalna identiteta na Tolminskem. Ljubljan: Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani, Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo.

Mirt, Martina: 2009 ‘Neužitna vodna solata v Sloveniji.’ Gea (19): 43.

Pacek, Jože: 2005 Korenine: Čatež skozi zgodovino. Čatež ob Savi: Krajevna skupnost.