Neža Mrevlje: »MRTVICA JE ZAGOTOVO PRODUKT, KI BI PRITEGNIL« / antropološka raziskava

by biospy

Pogovor s svetovalcem generalnega direktorja za investicije mag. Tonetom Zupancem in svetovalcem generalnega direktorja za investicije mag. Jožetom Hočevarjem iz Term Čatež.

 Kakšna je razvojna vizija Term Čatež? Kako v vaš program vpletate tudi kulturni in naravni kontekst?

Tone Zupanc: Vse bolj se usmerjamo v vodne programe, saj nam vsi produkti, ki so povezani z vodo v zadnjih desetih letih zagotavljajo uspeh. V naslednjih letih načrtujemo zabaviščni program širiti tudi na suhe površine.

 Jože Hočevar: Razvojno vizijo imamo izdelano do leta 2020. Ta vključuje širitev hotelskega kompleksa, zimske termalne riviere, kampa in apartmajev. Širitev načrtujemo tudi v naravni park, v katerega bomo vključili mrtvico. Sledila bo še izgradnja poletne termalne riviere in tematski zabaviščni park. Ugotavljamo, da imamo vodnih površin dovolj in da moramo gostom ponuditi še dodatne in nove vsebine. Zato se bomo vse bolj usmerili na suhe površine, ob naravnem parku tako predvidevamo še izgradnjo adrenalinskega parka. Zavedamo se, da za goste vse bolj postaja pomemben tudi stik z naravo, to jim jo želimo čim bolj približati.

 Na področju, kjer se nahaja mrtvica Topla, naj bi v prihodnosti nastal naravni park?

Tone Zupanc: Na področju mrtvice se križajo različni pogledi. Svojega imata Zavod za varstvo naravne dediščine in ARSO v Novem mestu, drugega biologi iz Nacionalnega inštituta za biologijo. Tako je nastala ideja, da bi na tem območju oblikovali naravni park. Vzor zanj so parki v Italiji, Franciji in na Islandiji. Prav tako bi tudi v termah želeli gostom ponuditi tovrstni program. Na leto imamo preko milijon gostov in radi bi jim predstavili našo čudovito naravno lokacijo. Za kratek čas bi tukaj radi zadržali tudi tiste, ki te kraje le prehajajo. Nastala je ideja, da bi zasnovali naravni park, del katerega bi bili tudi akvariji in izobraževalni program, ljudi bi seznanili s posameznimi vsebinami, značilnimi za to območje, tudi s problematiko invazivnih vrst v mrtvici. To bi bil bolj urbano dodelan del parka, umeščen pa naj bi bil v bližino naše čistilne naprave. Ostali del bi bil bolj naraven, pot bi se od mrtvice oddaljila, vodi pa bi se približala samo na določenih točkah, kjer bi namestili opazovalnice za ptice, vidre, bobre …

Kakšna je vaša seznanjenost s problematiko oziroma fenomenom mrtvice Topla, ki se nahaja na vašem ozemlju?

Tone Zupanc: Mrtvico odlično poznamo, smo v dobrih odnosih z Nacionalnim inštitutom za biologijo iz Ljubljane, ki nas je z dogajanjem v vodi še podrobneje seznanil. Z njimi sodelujemo tudi pri monitoringu, ki ga izvajajo.

Kako ste prišli do informacij o invazivnih vrstah, ki se nahajajo v mrtvici?

Tone Zupanc: O tem so nas, ko smo začeli razmišljati o naravnem parku, obvestili iz Zavoda za varovanje naravne dediščine Nove mesto. Za snovanje parka je potrebno sestaviti projektno skupino, v kateri želimo združiti različne interesne skupine in poglede na to območje. Potrebno je pridobiti tudi soglasja lastnikov zemljišč ob mrtvici na drugi strani Save, pri Mostecu. Potrebno je vključiti vse, ki jih to območje zadeva. To so Zavod za varstvo naravne dediščine Novo mesto, Nacionalni inštitut za biologijo iz Ljubljane, občina, lokalna skupnost, ki jo v tem primeru predstavlja turistično društvo in Terme Čatež.

Omenili ste akvarije, bi v njih predstavljali avtohtone ali tudi tujerodne vrste?

Tone Zupanc: Vse bi ponudili. Vse, kar lahko najdemo v našem neposrednem naravnem okolju. Del parka smo si zamislili kot izobraževalno središče. Predstavljali bi ptice, kače, ribe in rake, ki jih je mogoče najti v mrtvici. Bobra in vidro bi predstavili le s posnetki, v živo bi si jih lahko ogledali v naravi. V izobraževalem središču bi gost dobil ustrezne informacije in če bi želel, bi si vse to lako ogledal še v naravi na urejenih opazovalnih točkah. Približek akvarija imamo v našem tropskem vrtu, ribniku, ki se razteza čez 100 kvadratnih metrov. V njem smo naselili ribe iz našega okolja.

Dejstvo, da so v mrtvici invazivne vrste vidite kot zanimivost, problem, poslovno priložnost?

Tone Zupanc: V prvi vrsti kot zanimivost, ki bi pritegnila. Na trgu se moramo za goste neprestano boriti, zato je je mrtvica zagotovo produkt, ki bi ljudi pritegnil. Še bolj je zanimiva zato, ker v njej ljudje ne le, da lahko vidijo avtohtone rake, kot sta koščak in jelševec, temveč tudi invazivnega.

Jože Hočevar: Vsekakor je pri tem pomemben izobraževalen vidik. Na primeru mrtvice bi želeli prikazati kaj se v naravi lahko s pojavom tujerodnih vrst zgodi. Predstavili bi, kako je takšne primere mogoče obvladovati in kako v teh primerih ukrepati. Ta perspektiva se nam v razmerju do invazivnih vrst zdi pomembna. Torej ljudem predstaviti, da ima vnos tujerodnih vrst lahko katastrofralne posledice za okolje.

Bi želeli, da v mrtvici ostane nespremenjena situacija?

Tone Zupanc: Sami posebno izdelanega odnosa do pojava invazivnih vrst v mrtvici nimamo, to je stvar stroke in ta naj odloči kaj je potrebno storiti: ali jo očistiti, tujerodne vrste iztrebiti in podobno. V vsakem primeru mrtvica za nas predstavlja produkt, ki ga lahko ponudimo gostom kot dodano vrednost našega programa. Pa naj bo očiščena invazivnih vrst ali z njimi naseljena. Naš interes je, da si ljudje ta naravni pojav lahko ogledajo. Zagotovo pa je mrtvica bolj zanimiva, če so v njej invazivne vrste. Četudi bi iz nje želeli odstraniti tujerodne živalske in rastlinske vrste, menim, da bi lahko en odvod pustili takšen kot je sedaj: s tujerodnimi ribami, avstralskim rakom rdečeškarjevcem in vodno solato.

Kakšen status ima eksotika v vašem programu? Del vaše ponudbe sestavlja Indijanska vas, Piratsko naselje, načrtujete tudi izgradnjo Kavbojske vasi … Gre za projekte, ki vašim gostom ponujajo utrinke kulturno, geografsko in časovno oddaljenega sveta. V tem primeru se z vpeljevanjem ekostičnega v vašo ponudbo sklada tudi neposredna prisotnost invazivnih vrst v naravi. Nenazadnje gre za tropske živali in rastline, sicer za to okolje nenavadne in nepoznane vrste. Kako pa v program vpletate lokalni kontekst, res je sama mrtvica del tukajšnjega okolja?

Tone Zupanc: Osrednja vas pri nas je kljub vsemu Čateška vas. Arhitekta smo prosili, da naj ustvari čim bolj tipične ravninske hiše. Teh imamo med 300 in 400. Potem, ko smo postavili to naselje, smo morali ponuditi še kaj bolj atraktivnega. Tako so nastale vasi, ki jih omenjate. Na trgu moraš vsako leto ponuditi nekaj novega, če želiš, da se gostje vračajo. Nenehne novosti so nujne.

Kakšen pomen ima v vaši turistični ponudbi narava?

Tone Zupanc: Brez naravnega in lepega okolja danes ne gre. 

Del mrtvice je tudi na vašem ozemlju, na njenem začetku vanjo spuščate vodo iz bazenov?

Tone Zupanc: Pri Piratski vasi v mrtvico spuščamo čisto vodo iz bazenov. Fekalno vodo, ki jo očistimo s čistilnimi napravami, pa v okolje odvajamo približno kilometer stran. Mrtvico tako obremenjujemo z dvema viroma: bazensko in očiščeno fekalno vodo. Tretji vir vode v mrtvici so naravni termalni dovodi, ki so po pripovedovanjih tam prisotni. To tudi sami opažamo, glede na to, da lahko na različnih delih mrtvice zaznamo drugačne temperature vode. Govori se o termalnih podvodnih dotokih.

So bile narejena raziskave, ki potrjujejo, da v mrtvico dotekajo podvodne termalne vode?

Tone Zupanc: Te raziskave še niso bile narejene.

Kolikšna je temperatura vode iz bazenov, ki jo spuščate v mrtvico?

Tone Zupanc: Okoli 30 stopinj Celzija. Na poti iz bazenov do mrtvice se spusti še za kakšno stopinjo ali dve. Načeloma se v okolje izteka voda, ki ima približno 28 stopinj Celzij. Le v primerih, ko čistimo bazene, takrat v mrtvico izpuščamo nekoliko višjo temperaturo vode.

Pojav vodne solate je zagotovo sprememba, ki ste jo opazili tudi sami?

Tone Zupanc: Res je, vodna solata nas je pred leti presenetila. Izbruhnila je v neznanski količini. O tem kdo je prinesel vodno solato v mrtvico krožijo različne zgodbe. Nedvomno pa je ta obstajala že v 80. letih prejšnjega stoletja, saj so že pred tem letom na ljubljanski biološki fakulteti delali diplome, ki so obravnavale pojav te vodne rastline v mrtvici Topla. Peter Žigante, direktor Sava projekta, nam je posredoval dokumentacijo o tem. A takrat rastlina ni bila tako razširjena. Težko rečemo kaj so tiste spremembe, ki so v zadnjih letih vplivale na tako obsežen razrast tropske solate. Verjetno je s tem povezan tudi razvoj Term Čatež. Kljub vsemu, da gre voda čez čistilne naprave, se v mrtvico izteka določena količina hrane, ki je zaradi povečanega obsega obiska v zadnjih letih, vsekakor narasla. V zadnjih nekaj letih se je pri nas zgodila desetkratna rast in to je lahko vplivalo na dejstvo, da je v odvodnih vodah več hrane za rastline in živali. Tudi v očiščeni vodi iz bazenov so kljub vsemu določeni ostanki hrane za vodne vrste.

Kakšne so zgodbe o tem kako naj bi prišla vodna solata v mrtvico?

Tone Zupanc: Ribiči nam očitajo, da naj bi tja prišla, ko smo v termah leta 1999 odprli Tropski vrt, kjer imamo tropske rastline, med njimi tudi vodno solato. Pravijo, da naj bi ta v naravo prišla preko kanalizacije. To bi morda lahko bilo res, vendar kot že rečeno, so že v 80. letih na biološki fakulteti nastajale seminarske naloge o vodni solati, ki so jo našli v mrtvici. Druga zgodba govori o tem, da naj bi vodno solato prinesle ptice selivke. Semena naj bi prinesla v perju ptice, ki zime preživljajo v Afriki. Tretja zgodba pa pravi, da naj bi se nek akvarist naveličal svojega akvarija in zato tega izlil kar v mrtvico. Mislim, da če bi kdo kaj takšnega dejansko storil, za to ne bi izbral ravno našega odvodnika, temveč bi našel kakšno drugo mesto.

Katera od zgodb se vam zdi torej najbolj verjetna?

Tone Zupanc: Peter Žigante me je uspel prepričati, da je vodna solata prisotna odkar obstaja mrtvica. Ker je topla voda se je ta rastlina lahko obdržala.

Kaj pa dejstvo, da sta v mrtvici tudi rak Rdečeškarjevec in Tilapia?

Tone Zupanc: To je očitno, da sta ti živalski vrsti iz časa obratovanja gojilnice Jastog. Od tam naj bi raki in ribe ušli v naravno okolje. Gojilnica z raki Rdečeškarjevci in Tilapijami je sicer obratovala kratek čas, od leta 2002 do 2005. Več o tem ne vem, ker takrat še nismo bili lastniki tega območja, ta je bil v lasti Agrarije, ki ga je dala v najem nekemu podjetniku iz Celja. Ta je uredil gojilnico in ker posel ni šel, je vse skupaj zaprl. Predvideval je, da bo rake za prehrano prodajal vse do Hrvaške in Milana. Slišal sem, da živali najprej niso lepo rastle, naenkrat pa naj bi kar podvijale, se razvijale in množile. A ker jih ni mogel prodati, je z vsem skupaj prekinil. Govori se, da je podjetnik za ta projekt dobil okoli milijon evrov nepovratnih sredstev. Veterinarska uprava Republike Slovenije Novo mesto je imela nadzor nad dejavnostjo. Vse je bilo legalno, le posel ni šel. To je bila ogromna gojilnica s steklenjakom, v katerem so bili številni bazeni.

Mrtvica je z invazivnimi vrstami ali brez njih, kot pravite, za vas predvsem ekonomsko zanimiva. Predstavlja naravno »dediščino«, ki jo je mogoče uspešno tržiti. Kaj pa živalske vrste, ki se v njej nahajajo, ste kdaj razmišljali, da bi raka Rdečeškarjevca vključili v kulinarično ponudbo?

Tone Zupanc: O tem nismo nikoli razmišljali. Sami si želimo mrtvico videti kot nekaj naravnega in lepega. V našo ponudbo jo zdaj vključujemo bolj po rekreacijski plati. Pešpoti ob vodi že vzdržujemo, organiziramo dneve nordijske hoje in kolesarjenje.

Kakšna je, po vaši izkušnji ozaveščenost lokalnih prebivalcev o doganju v mrtvici?

Tone Zupanc: Občutek imam, da se o tem vse več ve in da ozaveščanje z informiranjem narašča. Pomembno vlogo ima pri tem ribiško društvo. Skoraj vsaka družina imam kakšnega ribiča, na nedeljskem jedilniku pa se redno znajde v mrtvici ulovljen krap. Tako ne zdržijo očitki, da je mrtvica zaradi našega odvajanja vode onesnažena. Klub vsemu načrtujemo, da bomo na Veterinarskem inštitutu testirali tudi meso invazivnih vrst. Res pa je, da problematiko invazivnih vrst v bolj oddaljenih krajih ne poznajo dobro. Za lokalno skupnost sami sicer veliko naredimo. Smo eden od vodilnih pobudnikov za šole v naravi, ki imajo v program vključeno tudi spoznavanje mrtvice. Informacije, ki sem jih skozi pogovor podal vam, jih vedno posredujemo tudi šolam. Naša želja je, da naredimo naravni park, ki bo privabil šole, tiste, ki naše kraje samo prehajajo in tiste, ki tukaj ostanejo nekaj dni. Vse te pa bi želeli spoznati z dogajanjem v našem naravnem okolju.

Zakaj šele zdaj razmišljanja o zasnovi naravnega parka?

Tone Zupanc: Najprej je bilo potrebno zgraditi vso potrebno infrastrukturo, dosegli smo skrajni rob koliko gostov na leto lahko sprejmemo. Zdaj moramo ponuditi še višjo kvaliteto storitev. Pa tudi smernice so takšne, vse se obrača v smeri ekologije in narave.