Crustacea deleatur

A topnotch WordPress.com site

Maja Smrekar: KONCEPTUALNA ZASNOVA PROJEKTA

Raziskovanje fenomena tujerodnih vrst v projektu na primeru degradacije biotske pestrosti v območju termalne mrtvice Topla pri Čatežu na dolenjskem, kjer se je naselilo več tropskih vrst flore in favne, parafrazira sopostavitev ekologije kot znanstvene vede in Ekologije kot ene od ideologij trenutnega duha časa. Zaradi, s strani globalizacije, vse hitreje spreminjajočih se mehanizmov naravnega izbora, ki vzpostavljajo nove odnose v ekosistemih, pogosto prihaja do vedenjskih in genetskih sprememb tako tujerodnih kot domorodnih vrst. S tem se modificirajo potenciali njihovih ekoloških niš, ki posledično, med vsemi vrstami, dologoročno najbolj ogrožajo človeško vrsto.

Postavitev instalacije predstavlja raziskovanje možnosti genetskega ali ekološkega »switch-a« na podlagi katerega bi tujerodne vrste v mrtvici Topla lahko migrirale v bližnje okolje. “Bariera” v umetno vzpostavljenem ekosistemu ločuje bivanjsko okolje potočnega raka Jelševca (Astacus astacus) kot predstavnika avtohtone in alohtono (tujerodno) vrsto rakov – Avstralskega rdečeškarjevca (Cherax quadricarinatus). Okolje obema vrstama nudi možnost medsebojnega soočenja, do katerega v naravi še ni prišlo.

T.i. „genetski rezervoar“ je zasnovan kot prototip za bivalno-raziskovalno mobilno enoto, ki metaforizira človeka kot na, od vseh, najbolj invazivno vrsto.

SODELAVCI

Projekt je izveden v sodelovanju z Oddelkom za sladkovodne in kopenske ekosisteme Nacionalnega inštituta za biologijo v Ljubljani

Svetovanje o tujerodnih vrstah in sodelovanje pri infrastrukturi živih sistemov: dr. Al Vrezec

Konceptualna zasnova arhitekture: Maja Smrekar in Andrej Strehovec, u.d.i.a.

Avtor arhitekture: Andrej Strehovec, u.d.i.a.

Koncept, načrtovanje in izvedba infrastrukture: Marko Žavbi, dipl. lab. biomed.

Antropološka raziskava: Neža Mrevlje 

Izdelava mobilne enote: DORVAL d.o.o.

Zahvala sodelavcem NIB: Tina Jaklič, Andrej Kapla, Špela Ambrožič

in

mag. Tone Zupanc (Terme Čatež, d.d.)

Neža Mrevlje: MRTVICA SKOZI LOKALNI POGLED / antropološka raziskava

Pričujoče besedilo je utrinek vpogleda v dojemanje mrtvice Topla blizu Čateža ob Savi, kot to vidi lokalno prebivalstvo. Spomin na to, kakšna je mrtvica nekoč bila in kaj je predstavljala ter kakšna je izkušnja te v sedanjosti. Zapis ne predstavlja etnografske analize v pravem pomenu besede, temveč začetne korake v smeri spremljanja tovrstnega naravnega fenomena, ki ima svoje odtise tudi v kolektivnem spominu in identiteti okolja ter njegovih prebivalcev in prebivalk. Gre za kolaž spominov, opazovanj in doživetij, ki sooblikujejo reprezentacije krajine. Te ne nastajajo zgolj pod vplivom v danem trenutku in dani lokaciji, temveč jih oblikujejo ideje, ki izvirajo iz širših časovnih in prostorskih relacij.

V percepciji krajine se soočajo neposredne in posredovane izkušnje tu bivajočih, znanstvena in okoljevarstvena obravnava narave, izbrana poglavja iz zgodovine teh krajev in spremljanje ustvarjanja tukajšnje turistične krajine. Ta največkrat nastaja na presečišču nacionalnih in transnacionalnih interesov, pogosto v nasprotju z interesi lokalne skupnosti (Kozorog 2009: 46). Ne pravimo, da je tako v primeru Čatežkih toplic, ki je osrednja turistična točka tega področja, saj to niti ni bilo središče pogovorov o mrtvici z okoliškim prebivalstvom, temveč, na kratko osvetliti reprezentacijo krajine domačinov. V razmerju do mrtvice je pri njih mogoče občutiti veliko mero ponotranjenega posredovanega znanstvenega in naravovarstvenega pogleda.

NEKOČ ČISTA GLADINA, DANES POLNA ZELENJA

Mrtvica Topla na Prilipah oziroma blizu Čateža ob Savi je ena največjih termalnih vodnih teles v Evropi (meri štiri kilometre). Po pripovedovanju enega od domačinov je mrtvica Topla nastala, ko so začeli utrjevati brežine reke Save, glavno strugo reke so izpeljali drugam, tu pa je ostal mrtev rokav. Termalna mrtvica pri Prilipah se je v lokalno zavest vpisala skozi različne spomine in dejstva. Zgornji del mrtvice se imenuje Topla struga, spodnji pa Cola. Iz ustnega izročila je znano, da so vsaj v zgornjem delu topli izviri, kjer so ženske nekoč prale perilo. Krožijo tudi zgodbe, kako so, preden so tu nastale terme, ljudje okoli termalnih studencev pozimi kopali majhne bazene in imeli tako dostop do tople vode, je v pogovoru povedal eden od domačinov. Kot tudi, da so sem včasih hodili pozimi svinje past, saj se je sneg na tem področju stopil in tako je tudi pozimi tu rastla trava. Včasih so zgornji del mrtvice poimenovali tudi Volarska struga, saj so si pri transportu po kopnem od tam pomagali z voli, pripovedujejo nekateri domačini. V času splavarstva je bila mrtvica tako tudi gospodarsko pomembna. Kasneje pa bolj kot kraj za dostopanje do priboljška, rib, ki so jih tam ulovili.

 Zgodovino ima tudi spodnji del struge, imenovan Col. Po besedah nekaterih naj bi na tem območju nekoč tekla meja med Kranjsko in Štajersko, mejnik še vedno stoji. Blizu vasi Podgračeno pa naj bi bil most, na katerem so včasih carinili blago, ki so ga splavarili po Savi (colenga pomeni plačilo). Znana je tudi zgodba, da naj bi se, ko je bila carina še aktivna, tam prevrnila tudi rečna ladja, na kateri so prevažali cerkvene zvonove. Anekdota pripoveduje o tem, da je mogoče ostanke te ladje še zdaj najti v vodi.

 Za Toplo strugo pravijo domačini, da je od nekdaj topla, drugače pa je s predelom imenovanim Col, »ki je bil včasih pozimi zamrznjen, a zdaj je to drugače«, opisujejo spremembe, ki jih povezujejo z rastjo zdravilišča, okoliški prebivalci.

 V lokalno zgodovino in kolektivni spomin domačinov se je mrtvica zapisala skozi različne izkušnje. Od ribiških, do lovskih in drugih osebnih zgodb, povezanih z življenjem na tem območju. Včasih so se v njej kopali, predvsem pa lovili ribe. Glavni je bil krap divjak, ki ga kot zatrjuje ribič iz Ribiške družine Brežice po letu 1990 v mrtvici, zaradi vnosa gojenih rib, ni več mogoče videti. Za ribiče sta bili trofeji predvsem ščuka in som, kar velja še danes. Kot pravi je »zanimivo, ker vsako leto v Topli strugi še vedno padeta dva desetmetrska soma. Krape, some in ščuke iz mrtvice nekateri še vedno jedo.«

Flora in favna sta bili v mrtvici nekoč izjemno raznovrstni, kot taka se je zapisala tudi v Invetar najpomembnejše naravne dediščine iz leta 1991, kjer so jo predstavili kot ekosistem z visoko stopnjo ohranjenosti in življenjski prostor za nekatere pomembne rastlinske in živalske vrst (Jaklič, Vrezec in Brancelj 2010: 13).

Lokalni prebivalec, ki se je rodil leta 1929, pa tudi mlajši se spominjajo, da je bila mrtvica nekoč videti popolnoma drugače. »Gladina vode je bila čista, okrog nje pa so rastle vodna resa, močvirski biček in rogoz ter še več drugih obvodnih rastlin.« V zloženki o mrtvici naštevajo rastline kot so navadni rogolist, klasasti rmanec, velika podvodnica, lasasti dristavec, navadna streluša, vodni orešek, trstičje in kolmež. Drugi sogovornik je pripovedoval: »Z družino sem bil velikokrat ob tej vodi. V največji strugi, ki je danes popolnoma zaraščena s solato, sem sosedovo hčerko celo naučil plavati. Zaradi sprememb na gladini, ki je sedaj zaraščena, se je spremenila celotna živelj v strugi. Cel kup je vloženih rib, ki so zdaj začele gospodarit.« Mrtvico je spremenila »zelenica«, »zelenjava« oziroma »vodna kuga«, kot to zaradi tega, ker se tako hitro širi, poimenujejo nekateri lokalni prebivalci. Tisti, ki živijo v neposredni bližini Tople vedo, da gre za tujerodno tropsko rastlino, invazivno vrsto. Izvor pripisujejo »nekemu akvaristu, ki jo je v naravo vnesel, po tem, ko se je naveličal vsebine svojega akvarija«. Eden izmed lokalnih ribičev se spominja:

»Najbolj zanimivo je bilo, ko sem prišel sem [k mrtvici], ko se je razrastla vodna solata. Ker sem akvarist sem takoj vedel za kaj gre, a je bilo že prepozno. Rastlina se je že razrastla po gladini. Na začetku smo se trudili, da bi kaj spremenili, a nismo bili uspešni. Kaj se je na koncu zgodilo? Zdaj je lovna mrtvica le tri do štiri mesece na leto, če solata ustrezno pozimi zmrzne in se razkroji. Takrat je vodna površina mrtvice čista in je mogoče v njej loviti. Če je vse po sreči se to zgodi februarja. Pred pojavom vodne solate se je v mrtvici veliko lovilo, bili so ribiči, ki so imeli tam prav svoje mesto. Tja so odhajali redno na lov na soma. Tudi sam sem na mrtvici veliko lovil. Videl sem pižmovke, želve in še veliko drugih živali. Tam je mogoče videti veliko življenja.«

 Domačini govorijo tudi o posledicah poraščenosti z vodno solato, za katero se spominjajo, da se je razrastla pred približno enajstimi leti, prvič so jo opazili pri podhodu ob avtocesti pri Prilipah leta 2001. Pravijo, da solata zaradi namnožitve preprečuje vdor svetlobe v vodo, zaradi velike količine rastlin pa prihaja tudi do gnitja in povečanega mulja na dnu struge. Tako o posledicah razraščenosti tropske rastline pripovedujejo domačini, ki enoglasne ideje kaj storiti, nimajo. Nekateri pravijo, da bi lahko mrtvico kar zabetonirali ali zasuli s peskom, drugi pa, da bi vodo za nek čas preusmerili, s tem bi sicer izničili ves tamkajšnji živi svet, a to bi rešilo prisotnost tujerodnih vrst, ki se sedaj v Topli nahajajo, pojasnjujejo. 

Tretji spet pravijo, da bi bilo potrebno ohlajevati vodo, ki prihaja iz term in podobno oziroma za odpadne vode iz term speljati vzporedno strugo, ki bi mrtvico zaobšla. V letu 2003, ko je vodna solata povsem prekrila strugo je Ribiška družina Brežice pozimi organizirala akcijo odstranjevanja rastlin. Z bagri in čolni so vodno solato ročno pobirali, na spletni strani ribiške družine so zapisali, do so se odstranjevanja lotili tudi s kemikalijami (http://www.ribiska-druzina-brezice.si/index.php?display=zanimivosti&id=26, 19. 11. 2012), s herbicidi, ki niso strupeni za ljudi, ribe in druge živali (Mirt 2009:43). A tudi ta poseg je bil neuspešen.

Večjega ročnega odstranjevanja v Topli strugi so se lotili še dve leti kasneje, vendar se nič od navedenega ni obneslo, rastlina se je spomladi spet pojavila, do poletja pa ponovno razrastla. Vsako leto v času nizkih temperatur še vedno potekajo čistilne akcije, v katerih odstranjujejo rastline z vodne površine, nadzorujejo pa jo tudi z uporabo lesenih pregrad, ta dela »čudeže«, pravi ribič. Včasih se je rastlina zarastla vse do vrha Tople struge, z zapornicami pa so to nekoliko omejili.

 ZAČETKI TERM V ČATEŠKIH TOPLICAH

 Spremembe, ki se odražajo na mrtvici domačini povezujejo z razvojem in globalizacijo: vnosom tujerodnih rastlin v tukajšnje okolje ter razvojem Term Čatež, ki s svojim vse večjim razmahom posledično v mrtvico spuščajo več tople vode. Knjiga Jožeta Packa z naslovom Korenine: Čatež skozi zgodovino popisuje tudi zgodovino term. »O toplih vrelcih na spodnjem desnem bregu Krke in Save piše leta 1689 v Slavi vojvodine Kranjske Janez Vajkard Valvazor. O rimskih toplicah in njihovih sledovih v naselju Čatež ob Savi pišeta v Ljubljanskem zvonu leta 1888 Bezlaj in v Letopisu Matice Slovenske leta 1889 takrat najbolj znani arheolog Rutar. Lokacijo teh rimskih toplic omenjena arheologa postavljata po vsej verjetnosti na mestu Tomšetove njive, na vzhodni vasi Čatež, v bližino izvira nekdanjega toplega vrelca, kjer so čateške ženske nekoč prale perilo« (Pacek 2005: 70).

 Toplice so se v bližini mrtvice Topla razvile že v 19. stoletju, v zapisih je ohranjeno naslednje: »Od leta 1802, če že ne propred, so bile toplice v čateški verbini znane, in so terpele do leta 1824, kamor je veliko ljudi od več krajev zahajalo. Ljudje so si sami jame v prod ali pesek z lopato ali motiko narejali; te jame z vejami zgradili, pa se v njih kolužali ali kopali. Komur je prevroč bilo, je šel se hladit v Savo, ki je blizu mimo tekla. Dosti bolnih se je v teh jamah zdravilo, tako, da stari ljudje jih še zdaj ne morejo pozabiti. V letu 1824 je bila pa velika povodenj, in takrat je Sava te toplične kraje s prodom za seženj debelo zasula, in potem so bile te toplice tako zapuščene, da se nekaj let po tem še vedelo ni, kje so bile« (Pacek 2005: 72). Vrelce je ponovno leta 1845 odkril apotekar iz Brežic Franc Žnidaršič, ki je zaradi stopljenega snega, na teh mestih skopal jame ter tako naletel na toplo podzemno vodo (Pacek 2005: 73). A vzpon term se je zgodil šele desetletja kasneje, ko je Ignac grof Atems Edvardu Zagorcu dovolil, da je v Čateških Toplicah zgradil prvo privatno kopališče. Nekateri pisni viri za odkritelja toplic navajajo Zagorca, ki je v »19. letu svoje starosti stopil v frančiškanski red, kjer je živel 48 let. Kakor pravijo o njem, je rad nabiral cvetlice na Štajerskem in Kranjskem, zlasti okoli Čateža ob Savi. Ko je odšel nekega dne leta 1855 s kladivom in motiko iskat cvetlice v čateško Verbino, ko je bila zemlja še s snegom pokrita, je prišel na kraj, ki je bil brez snega. Začel je kopati in je prišel do vode, ki je imela 40 do 45 stopinj Celzija. Prizadeval si je, da so za silo napravili toplice; odprli so jih 21. avgusta 1856. leta« (Pacek 2005: 75).

Pomemben mejnik v razvoju term je bilo leto 1925, ko so bili postavljeni zametki zdravilišča. Za njegovo gradnjo so se odločili grofje Attemsi. Sezidali so hotel v švicarskem slogu, ki je imel v spodnjem delu deset kabin, v prvem nadstropju pa skupaj 23 sob s 33 posteljami. Oče starejšega domačina je bil zaposlen v zdravilišču, ki je nastalo v prvih desetletjih prejšnjega stoletja. Pripovedoval mu je, kako so v kabine namenjene gostom, termalno vodo črpali na roke. »To je bil v tistem času dober posel, saj so bile velike napitnine. V toplice je hodila gospoda iz Zagreba in okrog.« Isti sogovornik pravi, da je včasih tudi sam šel v terme, a le občasno. Zdaj ga tja ne vleče več, ker se je razvil množični turizem. V mladosti so se veliko kopali v Krki in Savi, tudi v mrtvici, vendar v slednjo ne bi več stopil, to pa za to, ker se vanjo izliva odpadna voda iz term. »Saj imajo čistilne naprave, a kljub temu. Pa tudi rib iz te vode ne bi jedel.«

 V desetletij, ki so sledila začetnim nastavkom zdravilišča so se Terme Čatež izjemno razvile in razširile, tako v infrastrukturnem obsegu kot tudi v ponudbi. Postale so eno izmed največjih term v Evropi. Njihovo delovanje pa je s tem, ko so pred desetletji začeli spuščati bazensko in odpadno vodo v mrtvico, postala še bolj neposredno povezana s situacijo v naravi.

 VODNA SOLATA IN AVSTRALSKI RAK RDEČEŠKARJEVEC V OČEH BIOLOGOV

 Zaradi različnih vnosov tujerodnih, zlasti tropskih vrst v mrtvico Topla, kjer te zaradi termalne vode lahko preživijo, sta vodna favna in flora močno spremenjena. Poleg plavajoče vodne solate, ki je gladino v le nekaj letih spremenila v »zeleni« travnik pa so biologi v strugi našli še številne druge tujerodne vrste. Med projektom o domorodnih in tujerodnih vrstah potočnih rakov v Sloveniji so raziskovalci Nacionalnega inštituta za biologijo v Topli odkrili avstralsko vrsto raka rdečeškarjevca. Gre za najdbo prve populacije tropske vrste potočnega raka, ki lahko preživi v naravnem okolju v Evropi in nasploh v zmernem podnebnem pasu (Jaklič, Vrezec in Brancelj 2012: 13).

Na sliki: Avstralski rdečeškarjevec (Cherax quadricarinatus)

Rdečeškarjevec je prepoznaven po modri barvi s posameznimi lisami, zaradi tega pa tudi priljubljen pri akvaristih. Odrasli samci imajo na modrih kleščah dodatno veliko rdečo liso, po kateri se vrsta tudi imenuje. Zaradi svoje velikosti in preprostega življenjskega kroga ter velike sposobnosti razmnoževanja je rak za množično gojenje postal zanimiv leta 1980, v Evropi pa so s trgovanjem te vrste za prehrano in v akvaristiki začeli pred dobrimi dvajsetimi leti (Jaklič, Vrezec in Brancelj 2012: 13).

Za njegovo razmnoževanje in uspešno rast je potrebna voda s temperaturo med 23 in 30 stopinj Celzija. Temperatura vode v mrtvici se od najtoplejšega dela, kjer naraste tudi do 42 stopinj Celzija, postopno ohlaja proti iztoku v reko Savo. Rdečeškarjevci so bili, kot so v svojih raziskavah ugotovili biologi, najpogostejši v delu s temperaturo vode od 25 do 30 stopinj Celzija. Izračuni strokovnjakov na podlagi okoljskih podatkov kažejo, da lahko ta tropska vrsta preživi le v termalni mrtvici, kjer je voda topla skozi vse leto. Med invazivnimi vrstami v Topli je tudi tropska solata, ki v toplejšem delu skozi vse leto gosto prerašča vso vodno površino, prav tako je tudi veliko tujerodnih vrst rib, med katerimi prevladuje Tilapia ali Nilski ostriž. Veliko pa so biologi zasledili tudi srednjeameriških želv rdečevratk (Jaklič, Vrezec in Brancelj 2012: 13).  Z vnosi številnih tujerodnih vrst, med katerimi je rak rdečeškarjevec za strokovnjake najbolj opazna, je mrtvica postala tropski vrt. Uničena je njena prvotna favna in flora (Jaklič, Vrezec in Brancelj 2012: 13).

PODJETJE JASTOG – VZREJA RAKOV IN RIB

 Kot za vodno solato med lokalnimi prebivalstvom, ki živi v neposredni bližini mrtvice Topla prevladuje prepričanje, da je tropska rastlina v tamkajšnje naravno okolje prišla iz rok akvarista – kot so povedali na pogovoru v Termah Čatež naj bi nekateri sicer menili, da je rastlina izšla iz tropskega vrta zdravilišča, spet drugi pa dajejo možnost pticam selivkam, da so semena prinesla iz tropskih krajev – pa za Avstralskega rdečeškarjevca domačini ne vedo toliko kot o solati. Sicer so zanj že slišali, večinoma ga niso videli, o razlogu za njegov pojav v mrtvici pa praviloma ne vedo.

 Biologi, ki v mrtvici Topla izvajajo raziskavo o domorodnih in tujerodnih potočnih rakih pri nas, predvidevajo, da je rak rdečeškarjevec ušel iz gojilnice, ki je pred leti delovala v bližini. Kot je v pogovoru povedal eden od nekdaj zaposlenih v podjetju Jastog, ki je bilo registrirano za vzrejo in prodajo rakov in rib, je to delovalo med letoma 2008 in 2010. Prostori za vzrejo živali so se nahajali v enem izmed steklenjakov v velikosti 80 x 45 metrov (ta sicer ni bil v celoti napolnjen z bazeni) znotraj kompleksa Cvetje Čatež na Čatežu ob Savi. Prostor je po zaprtju podjetja za vzrejo rakov in rib kupila delniška družba Terme Čatež.

 V Jastogu so, kot pripoveduje nekdanji zaposleni, raka Avstralskega rdečeškarjevca gojili za prehrano ljudi. Vodne solate niso imeli, Tilapijo pa so prav tako gojili.

»Rake in ribe smo gojili v plastičnih bazenih, različnih velikosti. V grobem so bili razdeljeni na razmnoževalni in gojitveni del. V bazenih je bila topla termalna voda in urejeno prezračevanje, vendar sistem še ni bil docela izdelan, zato večkrat ni bilo mogoče vzdrževati konstantne temperature in ustrezne prezračenosti. Ker se posel ni tako obnesel kot je podjetnik pričakoval, je »lastniku zmanjkalo denarja in gojilnica je prenehala obratovati. Vse skupaj se je zaključilo z odpustitvijo vseh delavcev.«

 Na vprašanje ali je iz gojilnice tujerodnih rakov in rib prišlo do prehodov v naravno okolje, nekdanji zaposleni v Jastogu pravi, da je:

»do pobegov prišlo že v samem začetnem obdobju obratovanja, po prenehanju delovnega razmerja pa ne vem, kaj se je dogajalo. Lastnik zaščiti pred vnosi živali v okolje ni posvečal pretirane pozornosti. Bil je celo mnenja, da nič ne more preživeti dobrega prečiščevalnega sistema Term Čatež, kamor naj bi se voda iz ribogojnice iztekala. Vendar kot kaže se je več kot očitno zmotil. Pobeg kakšne ribe in raka pa se mu ni zdela kakšna velika katastrofa.«

 Domačinom, tistim, ki so za Avstralskega rdečeškarjevca, ki prebiva v mrtvici že  slišali, pa je informacija o nekdanjem obstoju ribogojnice s tropskimi vrstami velikokrat neznana. Zanjo številni med njimi niso slišali. Nekdanji zaposleni v Jastogu to povezuje s tem, da lastnik ni bil domačin in ga v teh krajih niso poznali, kot tudi s tem, da je šlo za neko »eksotično stvar«, ki je bila od njihovega kulturnega in predstavnega sveta dokaj odmaknjena.

 Skozi pogovore z domačini se izrisujejo različnosti v njihovem odnosu do mrtvice, njene sedanjosti, spreminjanja v »tropski vrt« se zavedajo. Nekateri bolj zavzeto in prizadeto kot drugi. Zgodbe o vzrokih in posledicah so med njimi že zaokrožile, informacije ribičev, biologov in naravovarstvenikov so ponotranjili. Vsekakor pa sprejemanje situacije, preteklosti in sedanjosti mrtvice med domačini ni enoznačno. To je odvisno od njihove oddaljenosti in drugih neposrednih ali posrednih povezav, ki jih z mrtvim rokavom imajo, kot tudi od področji osebnih interesov. Nekateri so včasih tu lovili ribe, se kopali in preživljali čas, drugi tam lovijo še danes, tretji želijo dokumentirati lokalno zgodovino in mrtvico, ki je vpeta v ta naravni ter kulturni kontekst. Zavedanje, da bi bilo mrtvico potrebno zaščititi, jo umestiti v naravni park ter jo ohraniti in v njej ustvariti priložnosti za turizem povezan z naravo in namenjen strokovnjakom, so tudi ideje nekaterih domačinov, ki imajo vizijo kako na tem področju oblikovati turistično krajino, ki bo v te namene standardizirala naravno znamenitost, ki se je tu v zadnjih letih zgodila.

 Pogledi na mrtvico so različni, ker so drugačne tudi točke gledišča. Lokalni prebivalci v njej, predvsem na vodni gladini lahko uzrejo čas, v katerem so se zaradi gospodarskih afinitet in kulturno-družbenih sprememb v okolje odtisnile vidne spremembe. Skozi pogovore z domačini se je razplastila mnogoterost pogledov in razumevanj krajine povezane z mrtvico, ki je rezultat posameznikove in družbene percepcije ter dejstev in dejavnikov zunanjega, materialnega okolja. Pri čemer pa gre za proces in ne formo (Kozorog 2009: 51).

Citirane reference:

Jaklič, Martina: 2010 ‘Tropi v Sloveniji: Mednarodno leto biotske raznovrstnosti. Gea 2010(10): 30–33.

Jaklič, Martina in Vrezec Al in Anton Brancelj: 2012 ‘Tropski rak v največji termalni mrtvici v Sloveniji.’ Delo 54(3): 13.

 Kozorog, Miha: 2009 Antropologija turistične destinacije v nastajanju: Prostor, festivali in lokalna identiteta na Tolminskem. Ljubljan: Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani, Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo.

Mirt, Martina: 2009 ‘Neužitna vodna solata v Sloveniji.’ Gea (19): 43.

Pacek, Jože: 2005 Korenine: Čatež skozi zgodovino. Čatež ob Savi: Krajevna skupnost.

Neža Mrevlje: TROPSKA OAZA SREDI CELINSKEGA PODNEBJA / antropološka raziskava

V projektu Maje Smrekar z naslovom Crustacea deleatur je o tujerodnih vrstah in vzpostavljanju infrastrukture živih sistemov strokovno svetoval biolog dr. Al Vrezec z Nacionalnega inštituta za biologijo v Ljubljani. Pri antropološki raziskavi je sodelovala tudi biologinja Martina Jaklič iz omenjenega inštituta, ki se z mrtvico Topla pri Prilipah, blizu Čateža ob Savi ukvarja že dalj časa. Z njima smo se pogovarjali o tujerodnih in invazivnih vrstah, projektu in razmerju med ekologijo in Ekologijo. 

Kako ste odkrili mrtvico pri Prilipah, blizu Čateža ob Savi?

Martina Jaklič: Na Nacionalnem inštitutu za biologijo sem začela delati doktorat iz potočnih rakov. V tistem času so mi domačini, doma sem namreč iz okolice Čateških toplic, povedali da naj bi v mrtvici živel tujerodni rak, rdečeškarjevec, ki prihaja iz Avstralije. Govorili so mi, da naj bi se ti raki naselil v mrtvici Topla, kjer je termalna voda, ki je primerne temperature za njihovo preživetje. V mrtvico naj bi prišli iz gojilnice rakov, ki je pred leti obstajala v neposredni bližini mrtvice. Leta 2009 sva kakšen mesec z očetom hodila do vode in nastavljala vrše, dokler nisva nekega novembrskega popoldneva iz vode potegnila 20 centimetrskega dolgega modrega raka z rdečo piko na škarjah. S sodelavci z biološkega inštituta smo ugotovili, da gre za isto vrsto raka kot je obstajala v gojilnici, torej Avstralskega rdečeškarjevca. Ta sicer v tistem času ni več obratovala. Na podlagi obstoječih dokumentov pa smo lahko potrdili, da gre za isto vrsto rakov kot so ga gojili v podjetju Jastog d.o.o., ki je bilo registrirano za vzrejo in prodajo rib in rakov.

Al Vrezec: Zavod Republike Slovenije za ribištvo je takrat izdal mnenje, da je zaradi bližine termalne vode pri vzpostavitvi gojilnice tujerodnih rakov potencialna nevarnost njihovega vnosa v naravo. Kljub temu je ARSO izdal dovoljenje za gojenje s pripombo, da vode iz gojilnice ne smejo odvajati v mrtvico. Na podlagi dejstva, da gre za tropsko žival, ki v celinskem podnebju izven prirejenih pogojev naj ne bi mogla preživeti, je državna agencija v Prilipah dopustila gojenje avstralskega raka.

Martina Jaklič: Menim, da je lastnik nekdanje gojilnice verjetno namenoma izbral Čatež ob Savi, kjer je imel na voljo tudi že toplo vodo (termalno vodo) iz vrtine v neposredni bližini. Na ta način si je prihranil stroške za ogrevanje vode, ki bi bili verjetno precej visoki, saj je gojil tropske živali. Namen sicer ni bil, da bi vodo odvajal v mrtvico, a se je to zgodilo najverjetneje slučajno in nevede. Rdečeškarjevce so takrat gojili za prehrano, lastnik jih je želel prodajati tudi na Hrvaškem in v Italiji. Čez kratek čas se je sicer izkazalo, da ni tako velikega povpraševanja, da bi se gojitev iz ekonomskega vidika izplačala.

Al Vrezec: Res je, da ni dokazov, da naj bi v mrtvici šlo dejansko za rdečeškarjevce iz omenjene gojilnice. Vedno pravimo, da je to verjetno, mogoče pa je, da je šlo za kakšen drug vnos, saj so ti raki priljubljeni med akvaristi. Tako kot vodna solata, ki je najverjetneje prišla v mrtvico tako, da jo je tja odvrgel kak akvarist.

Martina Jaklič: Z Nilskim ostrižem se odvija podobna zgodba. Verjetno naj bi tudi tega gojili v gojilnici Jastog. Tudi za to tujerodno ribo, prihaja z afriških območij, je lastnik nekdanje gojilnice verjetno mislil, da jo bo lahko prodajal za prehrano. Pogosto navedene vrste gojijo skupaj ali lahko rečemo vzporedno: Vodna solata (Pistia stratiotes), Tilapia ali Nilski ostriž (Oreochromis niloticus) in rak Avstralski rdečješkarjevec (Cherax quadricarinatus). 

V mrtvici pa Vodna solata, Tilapia in Rdečeškarjevec niso edine invazivne vrste?

Martina Jaklič: Tujerodnih rib je kar nekaj, na primer Pvsevdorazbora (Pseudorasbora parva). Prav tako je invazivna tudi srednjeameriška želva Rdečevratka (Trachemys scripta elegans).

Znanstveno oziroma biološko neizobražen pogled v mrtvici ne vidi to, kar vidite vi, biološki problem. Če rečemo še bolj radikalno: biološko tempirano bombo. Sprehajalci, mimoidoči, neinformirani posamezniki in posameznice v vodi prekriti s »tropsko zelenico« vidijo nekaj povsem drugega?

Martina Jaklič: Zanimivo je, ko poleti pride do obrežja kakšen mlad par in ko vidi tropsko solato vzklikne, kako rastejo lepe alge. Ali te nemški turisti vprašajo: »Joj, koliko te rastline imate. Je užitna? Kako bi jo lahko pripravili za prehrano?« Ljudje ne vedo za kaj gre, nekateri domačini sicer vedo, večina še vedno ne. Na pogled se jim zdi zanimivo, lepo. Biologi in tudi ribiči pa, ker vemo za kaj gre in kaj to pomeni, v tem vidimo vse drugo.

Al Vrezec: Praviloma so posebnosti tiste, ki pritegnejo našo pozornost. Tropska solata pri nas je posebnost, tudi rak rdečeškarjevec. Če bi ga ljudje videli, bi bili najprej verjetno očarani. Je velik, lepe modre barve in z zanimivi rdečimi lisami.

Martina Jaklič: Saj ljudje večinoma so najprej očarani, dokler jim ne razložiš za kaj dejansko gre.

Al Vrezec: Vodno solato vidijo kot nekaj eksotičnega. Nekaj, kar ne vidiš povsod. Problem ljudi je, da živimo danes in ne vemo kaj je bilo včeraj. Živimo v svetu, na katerega smo navajeni in niti ne vemo dobro, kaj je bilo pred tem. Starejši domačini lahko povedo, kako je bila mrtvica včasih drugačna na pogled. Spominjajo se, kako je bilo preden je ta tujerodna rastlina prišla v mrtvico. Z današnjega trenutka si težko predstavljamo, da je bilo nekdaj drugače. Dejstvo je, da večine tujerodnih vrst ne moremo iztrebiti. Kaj nam torej preostane? Enostavno se bomo morali navaditi, da so postale del našega ekosistema. Res pa je, da imamo v današnjem času, ko je vedno več tujerodnih vrst, tudi vedno več problemov z njimi in da je tovrstno prilagajanje vse prej kot enostavno. Vedno več je takšnih in drugačnih težav v zdravstvu, kmetijstvu, gospodarstvu; negativni vplivi se kažejo tako v naravnih kot urbanih okoljih.

Na sliki: Tilapia ali Nilski ostriž (Oreochromis niloticus)

Lahko navedete nekaj konkretnih primerov posledic vnosa tujerodnih vrst, ki smo jim priča v našem okolju? V kmetijstvu in urbanih ekosistemih …

Al Vrezec: Tujerodni potočni raki ogrožajo domače vrste rakov neposredno prek fizičnega izrivanja, teritorialnosti in tekmovanja ali posredno prek širjenja bolezni, kar je prepoznano kot eden glavnih razlogov upadanja populacij domorodnih vrst potočnih rakov. Gre za več bolezni, ki jih prenašajo tujerodne vrste, med najbolj nevarnimi pa je račja kuga, ki jo povzorča Oomiceta (Aphanomyces astaci). Bolezen je ameriškega izvora in je v Evropo prišla v 50. letih 19. stoletja s severnoameriškimi vrstami potočnih rakov, ki so na parazita odporni. Račja kuga je konec 19. in v začetku 20. stoletja povzročila množične pomore domorodnih rakov v Evropi. V Sloveniji je račja kuga množično pomorila domorodne potočne rake med letoma 1880 in 1909. Račja kuga se je iz Podonavja razširila v porečja Drave, Kolpe, Krke, Mure in Save. Glede na to, da povzročitelj račje kuge Aphanomyces astaci ne more preživeti daljšega obdobja brez račjega gostitelja, postanejo potoki čez čas zopet sterilni, kar je vodilo v verjetno uspešno repopulacijo domorodnih vrst. Novi vdori invazivnih vrst v Slovenijo pa predstavljajo nov rezervoar povzročitelja račje kuge v Sloveniji, saj je bila prisotnost Oomicete potrjena v murski populaciji Signalnega raka. Račja kuga se namreč s tujerodnimi severnoameriškimi vrstami potočnih rakov zopet širi po Evropi. V Sloveniji je Zlata rozga (Solidago canadensis) ena najbolj razširjenih invazivnih vrst rastlin, ki tvori strnjene in skoraj čiste sestoje. Tako bistveno spreminja okolje in s tem vpliva na združbo tukajšnjih domorodnih vrst. V okolici Ljubljane so opazovali, v koliki meri se spremeni vrstna pestrost rastlinske združbe in izbranih skupin žuželk, metuljev (Lepidoptera), muh trepetavk (Syrphidae) in hroščev krešičev (Carabidae). Izrazit vpliv se je izkazal predvsem na ravni rastlinskih združb, saj le malo rastlinskim vrstam pravzaprav še uspe preživeti znotraj gostih sestojev Zlate rozge. Sprememba rastlinske združbe se je odrazila tudi pri metuljih, ne pa tudi pri preostalih dveh skupinah. Metulji so v splošnem bolj specializirani na posamezne rastlinske vrste, zato ima nanje sprememba sestave rastlinske združbe večji vpliv. Primer kaže, da so vplivi invazivnih tujerodnih vrst na posamezne dele življenjskih združb izjemno raznoliki. V našem ravnanju z naravnimi ekosistemi je včasih dovolj že manjša nepremišljena poteza, ki povzroči nepopravljivo škodo. V primeru bistrih gorskih jezer, na primer v Dolini Triglavskih jezer, je takšna napaka očitna. V teh jezerih ni rib, saj bi po naravni poti tja težko prišle, zato se je tam oblikoval poseben, s hranili reven jezerski ekosistem, v katerem so kot končni plenilci prevladovali Planinski pupki (Triturus alpestris) ali pa celo le majhni Ceponožni raki, kakršna je vrsta Arctodiaptomus alpinus. Leta 1991 so v Dvojno triglavsko jezero vnesli ribe, Jezersko zlatovčico (Salvelinus alpinus). Tako je jezerski ekosistem dobil nov člen v prehranski verigi, novega končnega plenilca. Ribe so intenzivno plenile populacijo ceponožnih rakov, kar je že dobrih nekaj let po vnosu, povzročilo zmanjšanje populacij teh vrst oziroma celo izumrtje nekaterih ključnih in dominantnih vrst, kot je A. alpinus. To pa je povzročilo razrast alg, saj so bili njihovi glavni plenilci, Ceponožni raki, odstranjeni iz sistema. To je imelo uničujoče posledice za jezerski ekosistem, ki je prešel iz oligotrofnega v eutrofnega, jezero pa se je začelo zaraščati celo z višjimi vodnimi rastlinami. Jezero se bo počasi spremenilo v močvirje, potem barje in na koncu bo izginilo ter postalo kopno. Gre za najbolj raziskan primer uničenja oziroma drastične spremembe ekosistema pri nas, ki pa še zdaleč ni edini. Ribe so na primer vnesli še v celo kopico drugih gorskih jezer. Negativni vplivi Harlekinske polonice (Harmonia axyridis) na lokalno favno so bili raziskani tako v Severni Ameriki kot Evropi, kamor je bila vrsta zanesena. Vplivi Harlekinske polonice na domorodne vrste, zlasti žuželke, se odrazijo večinoma prek plenjenja, kjer gre za plenjenje tako ličink kot odraslih osebkov različnih vrst žuželk, od metuljev do listnih uši, kot tudi za plenjenje domačih vrst polonic, kjer Harlekinske polonice plenijo zlasti ličinke. V Belgiji so ugotovili, da se habitatna niša sicer generalistične Harlekinske polonice prekriva s habitatnimi nišami večine domorodnih polonic, kar pomeni močan vpliv Harlekinske polonice na celotno domorodno favno polonic. Vrsta se je namreč razširila tako v urbane parke, kmetijsko krajino kot v naravne ekosisteme. V Severni Ameriki so po invaziji Harlekinskih polonic opazili močan upad populacij domorodnih vrst polonic, kar kaže na izjemno invazivno vrsto z velikim vplivom na propadanje lokalne biodiverzitete.

TUJERODNE VRSTE KOT BIOLOŠKA KATASTROFA

Ekosistemske spremembe, vse večji vnos tujerodnih vrst v lokalne ekosisteme, so posledica globalizacije, kompresije prostora in časa? Po drugi strani pa tujerodne vrste nimajo nujno negativnega učinka, v velikem delu Evrope si danes težko predstavljamo jedilnik brez krompirja, koruze in paradižnika, ki so tujerodne vrste, če jih naštejemo le nekaj?

Al Vrezec: Tujerodna vrsta v naravnem ekosistemu po definiciji pomeni negativno dejstvo, ker spremeni lokalni ekosistem. Krompir in koruza, ki sta tujerodni vrsti, nista del ekosistema, obstajata le v kontekstu kmetijstva. Če bi na primer njivo krompirja ali koruze prepustili naravnemu razvoju, v katerega človek ne bi več posegel, nobena od teh vrst ne bi preživela. Omenjeni rastlini v naši naravi ne preživita in zato tudi ne moreta postati del našega ekosistema.

Dokler tujerodne vrste lahko nadzira in uravnava človek in te ne preidejo v ekosistem ne govorimo o invazivnih vrstah?

Al Vrezec: Vedno obravnavamo le tujerodne vrste, ki so vdrle v ekosistem ali ki bi si vanj potencialno lahko utrle pot. Krompirja, glede na omenjeno, ne obravnavamo na tak način. Če pa tujerodnim vrstam uspe priti v lokalni ekosistem, potem lahko pride do invazije. V razmerju med kulturnim in biološkim ekosistemom gre v tem kontekstu za neposredno nasprotje v pojmovanju.

Znotraj konteksta kulture se perspektive onkraj etnocentrizma in nacionalizma obračajo k multikulturalnemu, sobivanju, prehajanju in prepletanju. Pri biološki obravnavi tujerodnih vrst bi lahko zaznali podstat, ki bi jo lahko zlorabila sociobiološka tolmačenja in kulturno tako utemeljevala skozi tovrstno biološko realnost. A tako kultura kot narava sta dinamična procesa, ki se vzpostavljata ravno skozi spreminjanje, prepletanje in prilagajanje?

Al Vrezec: V naravnem ekosistemu se vrste razvijajo. Evolucija poteka ali kot pravimo vrste koevaluirajo, kar pomeni, da živijo druga ob drugi in se medsebojno prilagajajo. Ekosistem deluje v ravnovesju, v katerem imajo vrste med seboj razdeljene posamezne niše, ki se ne prekrivajo. A če se v ekosistemu pojavi tujerodna vrsta s svojo nišo, ta zavzame vmesni prostor. Z obstoječimi vrstami začne tekmovati, jih izrivati in praviloma je pri tem uspešnejša, saj je odporna na lokalne parazite in plenilce. Ekosistem se začne hitro spreminjati, kar lahko privede do izumiranja domorodnih vrst. Če bi šlo le za eno tujerodno vrsto to niti ne bi bil problem, a težava je, ker jih imamo vse več in več. Tujerodna na tujerodno vrsto in tako naprej je ogrožujoče dejstvo za lokalne ekosisteme. Če gre za posamezno tujerodno vrsto, se ta skozi leta lahko naturalizira, kar pomeni, da se vklopi v ekosistem, nanjo pa se prilagodijo tudi paraziti in plenilci. Takšen primer med živalskimi vrstami je podgana. Na našem območju je že več kot tri tisoč let in jo obravnavamo že kot domačo, čeprav gre v izhodišču za tujerodno vrsto. Sicer je podgana pri nas vezana pretežno na okolja, ki jih spreminja človek, zlasti urbane ekosisteme. Pri tem je potrebno poudariti tudi, da so urbani ekosistemi na sploh tujerodni, saj ne gre za nekaj naravnega, temveč v njih ljudje vzpostavljamo določene pogoje, ki jih sicer v naravi ni. Zanimivo je tudi to, da je v urbanih ekosistemih veliko tropskih vrst, ker tam lahko preživijo. Vedno bolj se poglabljaš v problematiko invazivnih vrst, vse bolj postaja jasno, da so stvari izjemno kompleksne in daleč od tega, da bi bile enoznačne.

Na katerih ravneh vse se kaže ta kompleksnost?

Al Vrezec: V ekosistemu so živalske vrste med seboj povezane na različne načine: ali druga drugo plenijo, se zajedajo ali si pomagajo. Z vnosom nove vrste se celotni sistem začne spreminjati. Sprva tujerodna vrsta sicer neposredno vpliva na določeno vrsto, a ker je ta povezana še z drugimi, neposredno in posredno, to na koncu vpliva na celoto.

A narava se razvija ravno skozi spremembo?

Al Vrezec: To že drži, a te spremembe so prenagle.

Martina Jaklič: Preveč je vnosov v zelo kratkem času. Danes v enem letu v določenem ekosistemu pride do številnih vnosov, včasih je v okolje prišla ena nova vrsta na stoletje.

Al Vrezec: Na otokih so ugotavljali, kakšna je pogostost priseljevanja novih vrst s kopnega. Ugotovili so, da gre za eno vrsto na 80 let. Pri nas smo priča naseljevanju novih vrst večkrat na leto. Gre za prevelik pritisk, ki zamaje celoten ekosistem. Vrste izumirajo, sčasoma pa je to lahko negativno tudi za tujerodne vrste.

Vse tujerodne vrste nujno ne postanejo tudi invazivne?

Al Vrezec: Pri tujerodnih vrstah je praviloma tako, da je populacija na začetku zelo majhna in takrat jih je nemogoče zaslediti. Problem nastane, ko se že razmnožijo in pride do ekspanzije, opazimo jih lahko šele takrat. Razmnožujejo in širijo se hitro, ker nimajo naravnih sovražnikov, zajedavcev in plenilcev. Zgodi se scenarij Hitchcockovih Ptičev. Seveda pa vse vnesene tujerodne vrste tega niso zmožne in dejansko postane invazivnih le peščica vnesenih vrst. Težava je v tem, da ne vemo katere bodo postale invazivne.

Martina Jaklič: Takrat se začnejo v ekosistemu poznati posledice. V primeru mrtvice, ko smo leta 2009 v njej našli Rdečeškarjevca, sva z Alom glede na velikosti in število rakov zaključila, da so živali tam najverjetneje že vsaj dve leti. Torej od tega, da smo zaznali, da se v mrtvici nekaj dogaja je minilo vsaj dve leti, nato še dve, da smo lahko začeli na tem delati. Lani smo v mrtvici našli že ekstremno populacijo. Izjemno hitro se množijo, po naših izračunih za 12 odstotkov na mesec.

Glede postopanja z invazivnimi vrstami stroka nima soglasnega odgovora? V kratkem lahko na območju Evropske unije pričakujemo predpise, ki bodo narekovali njihovo iztrebljanje. Je to pravi odgovorov?

Al Vrezec: Z iztrebljanjem zmanjšujemo samo ekonomsko škodo, v tem kontekstu se ne govori o ekosistemski škodi. Ta še niti ni preučena.

Na sliki: Avstralski rdečeškarjevec (Cherax quadricarinatus)

Vnose oziroma številnost vnosov je zaradi ekonomskih, družbenih in kulturnih dejavnikov verjetno nemogoče zajeziti?

Martina Jaklič: Osnovni problem pri vprašanju invazivnih vrst je, da se o tej temi izven strokovnih krogov premalo ve in govori. Glede tovrstne problematike ni ozaveščenosti. Še posebej pomembno področje, kjer bi posamezniki in posameznice morali biti seznanjeni s to problematiko, je akvaristika. Ljudje si želijo imeti doma marsikatero vodno žival, velikokrat eksotične vrste. Nemalokrat se zgodi, da se živali čez čas naveličajo in ker ne vedo kaj bi z njo, jo spustijo v naravo. Praviloma v najbližjo vodo. To je že znana zgodba s srednjeameriškimi želvami Rdečevratkami. Zato jih lahko tako veliko najdemo v naravnem okolju. Za takšne živali bi moral obstajati azil, to bi moralo biti urejeno na državni ravni.

Al Vrezec: Problem je večplasten. Prvi etični pomislek pri tem je: katere rastlinske in živalske vrste bi imeli v akvariju? Posedovanje eksotičnih rastlinskih in živalskih vrst je v veliki meri stvar prestiža in hkrati popolnoma neodgovorno početje. Res pa je, da tudi v tem primeru ne moremo podati enoznačnega mnenja. Po eni strani akvarij s tujerodnimi vrstami predstavlja stik z živalmi in rastlinami iz drugih geografskih okolij, ki jih na tak način lahko spoznavamo tudi skozi izkušnjo. Po drugi strani to predstavlja problem, saj lahko tujerodne vrste ravno na ta način preidejo v okolje. Zato se postavlja vprašanje: zakaj ne bi imeli v akvarijih lokalnih vrst? Kar pa ni ravno enostavno, saj je veliko avtohtonih vrst zaščitenih. Najverjetneje je pri tem pomemben dejavnik eksotika – prilaščati si del oddaljene, barvite, tuje, nenavadne in nepoznane narave. Eksotiziranje v kulturnem kontekstu ima politično in estetsko dimenzijo. Gre za srečevanje s kulturnim drugim, nečim, kar je drugačno in tuje, in ki je velikokrat mistificirano ter zahteva napor za razumevanje – empatično distanco.

Na sliki: Jelševec (Astacus astacus)

Eksotična pozicija je osebam, predmetom in krajem, če govorimo v kulturnem kontekstu, skozi etnocentrično pozicijo pripisana. Gre za krogotok oziroma napetost med podobnostmi in razlikami, pri čemer ni govor samo o razlikovanju, ampak tudi o družbenih asimetričnostih in razmerjih moči. Kako pa je s tem na ravni percepcije narave? Naravo in kulturo namreč opredeljujemo v razmerju ene do druge, postavljamo ju kot antitezi, po drugi strani pa velikokrat ravno skozi kulturo opredeljujemo naravo in obratno.

Al Vrezec: V naravnem kontekstu oddaljeno in eksotično prav gotovo predstavlja svojevrstno zanimivost. Čeprav se tudi na tem področju z različnimi politikami in ozaveščanji pogledi počasi spreminjajo. Vse bolj se poudarja pomen lokalnega, temu lahko sledimo že na področju prehranjevanja. Zdi se, da se ljudje pomena tega tudi vse bolj zavedajo. Domače je postalo dobro.

Martina Jaklič: Zavedajo se do določene mere. To, da je domače postalo dobro, je vprašanje oglaševanja in drugih tržnih mehanizmov.

V to se vpleta tudi ideologija o zdravem življenju in prehranjevanju vezanem na lokalno okolje. Pri tem se postavlja vprašanje razmerja med pomenom biološkega/kulturnega lokalizma in kozmopolitizma. Gre za kompleksno vprašanje, ki lahko stoji na sodobnih etnocentrističnih temeljih.

Al Vrezec: Menim, da gre pri vseh teh vprašanjih za problem človeka, ki je najbolj invazivna vrsta. Človek je tropska opica, ki je z umom prišel do ognja, ki mu je omogočil preživetje tudi v hladnejših predelih. Tako smo izvorno tropske živali sposobne preživeti tudi v polarnih predelih. Um je človeku omogočil tudi boljši izkoristek virov. Živali in rastline pa tega niso sposobne, to jim omogočamo ljudje. Gre za svojevrsten paradoks in konflikt, tujerodne vrste pa so pri tem na nek način logična posledica.

Kako se soočati z dejstvom, da invazivne vrste imamo in jih bomo imeli?

Al Vrezec: Zavedati se moramo, da kar se tega tiče ne moremo prav veliko storiti. Ugotoviti moramo kako bomo z njimi (so)bivali. Problem je, ker znova in znova prihaja do novih vnosov. Teh ne moremo predvideti, kot tudi ne njihovih posledic. Zato je vprašanje, kako bo v bodoče sobivala z njimi narava. Kar lahko naredimo je, da omejimo nove vnose, kar pa ni enostavno, saj je Slovenija vpeta med številne države od katerih prejemamo tudi to, kar se pri njih dogaja. Veliko tujerodnih vrst imamo pri nas zato, ker so se razširile po celotni Evropi. Tak primer je Koloradski hrošč, ki je k nam prišel v začetku prejšnjega stoletja z uvozom krompirja iz Amerike v Francijo. Krompir so pri nas uvažali že v času Marije Tereze in danes si jedilnika brez te tujerodne rastline ne znamo več predstavljati.

Ne le to, vpeta je celo v nacionalno idelogijo in predstavlja eno od pomembnih točk konstruiranja in identificiranja »slovenskega«. Med naštevanjem »tipičnih slovenskih jedi« če na tem mestu preskočimo problematiziranje/problematičnost tovrstnih kategoriziranj in konstrukcij ter njihovih kulturnozgodovinskih in ideoloških ozadij – se bo prav gotovo znašel tudi krompir.

Al Vrezec: Zanimivo bi bilo narediti jedilnik iz domorodnih vrst, kar niti ne bi bilo tako preprosto. Na tem seznamu bi se lahko znašel kostanj, čeprav je ta domoroden samo na določenih delih Evrope, raznesli so ga že Rimljani. Takšnim vrstam, ki so jih v Evropo vnesli pred letom 1500, pravimo arheofiti oziroma arheozoji, ko govorimo o živalih. Neofiti oziroma neozoji pa so vrste, ki so k nam prišle po letu 1500.

Zakaj je ravno ta časovna ločnica?

Al Vrezec: Ločnica je arbitrarno določena oziroma gre za časovno mejo, po kateri lahko sledimo dogajanju navedenem v pisnih virih.

                                                       Na sliki: dr. Al Vrezec

Domorodni nista niti podgana in mačka, če govorimo o živalskih vrstah. Z vnosi živimo od nekdaj in to niti ne bi bil tak problem, če se ne bi ti tako množili in pospešili?

Al Vrezec: Vnosi tujerodnih vrst obstajajo odkar obstaja človek, s tem živimo. Probleme povzroča, ker so se ti za stokrat povečali. Razlagajo, da bo zaradi tega prišlo do biološke homogenizacije, kar pomeni, da bosta na primer flora in favna Evrope ista kot v Ameriki. Čeprav to ni res, saj se tujerodne pri nas prilagajajo in zato spreminjajo. Ameriške vrste pri nas so drugačne kot v Ameriki.

Kar je zanimivo pri invazivnih vrstah pa je tudi kontekst. Avstralski rak rdečeškarjevec v mrtvici pri Prilipah predstavlja invazivno vrsto, medtem ko so ga na Jamajki načrtno naselili za namene prehranjevanja?

Martina Jaklič: Za raka Rdečeškarjevca je znan primer iz Black River na Jamajki, kjer so raka načrtno vnesli v okolje zato, da ga gojijo za prehrano. Vnesli so ga v posamezne vode, kjer lahko preživi celo leto. Od tam ga domačini z doma narejenimi vršami lovijo in se z njim prehranjujejo. Gre za nasproten primer vnosa tega raka, ki se v tem kontekstu kaže kot pozitiven ekonomski učinek na okolje in prebivalce. Pri nas predstavlja uničevalno vrsto, ki ogroža avtohtono in naravno okolje, v drugem primeru pa vnos lahko predstavlja tudi pozitivno rešitev in strategijo preživetja.

Al Vrezec: Podobni primeri so znani tudi iz Evrope iz konca 19. stoletja. Ameriške vrste rakov so pri nas prav tako naseljevali za namene prehranjevanja. Niso pa vedeli, da so tujerodne v Evropo prinesle račjo kugo, na katero avtohtoni raki niso odporni. To je tudi razlog, da se je razmnožilo več rakov tujih vrst.

Martina Jaklič: Tudi sicer velja za tujerodne vrste rakov, da so zelo arogantne in agresivne do lokalnih. Tako je tudi z Rdečješkarjevcem, ki je zelo teritorialna vrsta potočnega raka.

Al Vrezec: Seveda pa tudi pri tem ni enoznačne rešitve. Kot že omenjeno bi morali nove vnose omejiti. To je zagotovo prva naloga družbe. Prevozi surovin in živil bi morali biti bolj nadzorovani in preiti bi morali na samooskrbo. Potrebno bi bilo poostriti nadzor nad transportnimi potmi, pri nas sta najbolj na udaru vnosni točki Luka Koper in letališča. Kljub temu pa je potrebno temeljito premisliti kako in kaj, saj nima smisla vse prepovedati. Vse tujerodne vrste res niso nevarne. V določenih primerih niti ne moremo točno vedeti kaj se bo zgodilo. Moramo sprejeti, da bomo s tem živeli.

Biološko neznanko bi lahko rešili s poskusi. Če se vrnemo nazaj k mrtvici …

Martina Jaklič: Gre za specifičen ekosistem, kjer se je sedanje stanje zgodilo zaradi prisotnosti tople vode in opisanih vnosov. V Sloveniji in tudi širše po Evropi je to edini primer, kjer zaradi tople vode skozi celo leto (in morda termalnih izvirov ter drugih toplih dotokov vode) vodna solata lahko preživi. Nekaj podobnih lokacij s termalnimi vodami je še v Avstriji, Italiji in na Madžarskem, kjer je znano, da se seznam tujerodnih vrst daljša, medtem ko avtohtone vrste izginjajo. Pozimi, če so temperature nizke, vodna solata v spodnjem delu mrtvice (Cola) sicer pomrzne, a spomladi spet vzklije ali pa se razraste iz preostalih majhnih rastlin, ki ob robu prezimijo. Večkrat so jo skušali že ročno odstranjevati, a je to nemogoče. Če ostane samo najmanjša rastlina ali le seme je to dovolj, da se bo spomladi razvilo toliko rastlin, da bodo spet prekrile mrtvico. Semena so prisotna vsako leto (tudi na robovih vode, kamor jih po poplavah prinese mulj), čeprav nismo nikoli naredili poskusov, kakšna je dejanska kaljivost teh semen.

Ideje kako rešiti ta problem oziroma fenomen so različne?

Martina Jaklič: Nekateri bi vanjo naselili Nilskega konja, ker se hrani z vodno solato. Nekateri lokalni prebivalci bi kar posekali drevesa in mrtvico zabetonirali. Drugi bi jo zasuli. Mnenja so različna. Največji problem mrtvice in tropske situacije, ki se je tam zgodila je, da je voda v mrtvici topla. Ali gre dejansko za termalne podvodne izvire, ki prodirajo v mrtvico, tega nihče ne more potrditi, ker niso nikoli bile narejene tovrstne raziskave. Drugi dejavnik, ki vpliva na to, da je v mrtvici topla voda, je iztok vode iz Term Čatež. V zgornjem delu mrtvice je odvajalnik vode, kamor se iz term izliva filtrirana bazenska voda s temperaturo preko 35°C. Malo nižje se skozi čistilne naprave vanjo iztekajo odpadne vode, te imajo temperaturo okoli 30°C. Rešitev bi tako morda bila, če bi dovode vode, vsaj čez zimo, zaprli ali preusmerili (naredili obtok, kjer bi se ta voda shladila). Predvidevamo, da vodna solata v vodi pod 15°C po določenem času ne bi preživela in bi tako propadla. Vprašanje pa je kaj bi se zgodilo s semeni, ki ostajajo v mulju. To ostaja biološka neznanka, ki bi jo lahko rešili s poskusi. Vodna solata je do sedaj preživela v mrtvici že enajsto leto, prvi pisni viri, ki jo navajajo so iz leta 2001. V primeru mrtvice, kjer so se naselile tropske vrste, je ključnega pomena zavedanje, da so zaradi nje potencialno lahko ogroženi tudi drugi termalni ekosistemi po Sloveniji. Vem vsaj za dva potoka, ki sta termalna. Eden je blizu Šmarjeških toplic, drugi pa je v Brežicah. Za kakšne manjše morda niti ne vemo. Termalnih izvirov je več, a drugih takšnih mrtvic pri nas ni.

Zaenkrat spremljate kaj se v mrtvici dogaja?

Al Vrezec: Mrtvica je odličen raziskovalen poligon. Nevarnost, da bi se invazivne vrste iz mrtvice po naravni poti širile je nizka in omejena. Zato lahko po mili volji spremljamo dogajanje v njej, ne da bi bilo to nevarno za širšo okolico. Za zdaj so naštete invazivne vrste omejene v tem toplem kotlu, saj drugje v bližnji okolici v naravi ne bi mogle preživeti. Gre za specifično okolje, eksperiment v naravi. Mrtvica je zanimiva, ker lahko spremljamo ekološki potencial teh živali. Ko se pogovarjamo o tem, kaj ohraniti in kako ozaveščati, se je potrebno zavedati, da je mrtvica dober primer tega kaj invazivne vrste so, ne da bi pri tem ogrožali naravo. Vprašanje pa je, kaj bo, če bodo v bližini, kot načrtujejo, zgradili hidroelektrarno HE Mokrice. Ta bo vplivala na dvig temperature Save. Zato mislim, da je hidroelektrarna na tem področju nedopustna, ker bo na tak način širjenje tujerodnih vrst toliko večje. Nenazadnje gre za občutljivo območje.

Martina Jaklič: Vodno solato iz mrtvice lahko prenese ptič in ker se bo zaradi hidroelektrarne dvignila temperatura vode, bi tropska rastlina potencialno lahko preživela tudi na tem delu Save in se od tam še naprej širila. Na televizijskih posnetkih ob zadnjih poplavah (november 2012) je bilo vodno solato mogoče videti tudi pred Zagrebom.

Al Vrezec: Tujerodne vrste so le ena od groženj, ki spreminjajo ekosisteme. Tu so še klimatske spremembe in posegi človeka. Ti trije dejavniki znižujejo biodiverziteto, s tem pa do neke mere zmanjšujejo tudi kvaliteto bivanja.

Samooskrba je vedno bolj problematična. Hrana je vse dražja, preživetje postaja vse težje. Za določene stvari izgubljamo veliko več energije kot nekoč. Rastline je treba na primer vsako leto več škropiti, ker je vse več škodljivcev. Znebiti se moramo kulturnih zablod, da bi resnično lahko spoznali naravo Pravita, da naravo slabo poznamo.

Al Vrezec: Ljudje naravo zelo slabo poznamo, ker je tako kompleksna. Že za biologe, kaj šele za nebiologe je težko razumeti procese, ki se v njej odvijajo. Problem je, da imamo velikokrat tudi napačne informacije. Če začnemo že z najzgodnejšim izobraževanjem in se ustavimo pri pravljicah, lahko rečem, da so dobre za domišljijo, a ne za samo preživetje. Vsekakor otroka učijo določenega kulturnega in simbolnega vokabularja, a po drugi strani ostaja odprto to, česar kultura ne zaobjame oziroma spregleda. To je odnos in poznavanje narave. Naravo dojemamo z domišljijo in skozi kulturo in ne z znanjem in dejanskimi dejstvi narave. V pravljicah ima tako prednost domišljija in ne resnica. Dober primer takšne zablode je na primer, da pike na pikapolonici predstavljajo njeno starost. Ena pika predstavlja eno leto. To je vraža, ki nima nikakršne veze s stanjem v naravi. Odraščamo s številnimi napačnimi predstavami in zato se moramo najprej znebiti kulturnih zablod, šele nato lahko začnemo resnično spoznavati naravo. Kaj najprej pomisliš, ko vidiš raka Rdečeškarjevca?

Na veliko žival, zanimive in lepe barve … Če ne bi o tem nič vedela.

Al Vrezec: Tako je, ne vidiš ozadja. Ker ne veš in ne pomisliš kaj pomeni ta žival pri nas in kaj so lahko posledice tega. Pri spoznavanju in znanju o naravi moramo tako najprej odmakniti kulturno raven interpretacije narave, ki nima veze z njeno resničnostjo. Problem naše kulture je, da živimo vedno bolj izolirani od narave. To ima posledice na več ravneh. Kultura je izločila naravo, ker poznavanje te v splošnem ni več ena od primarnih oblik preživetja. Prihajamo v obdobje, ko nas bo to stalo. Ljudje smo zamegljeni in ne vidimo dolgoročno. Tudi naravoslovci se bojujemo s ponotranjenimi kulturnimi arhetipi, ki jih imamo v odnosu do razumevanja in dojemanja narave. Na primer, če pogledamo primer Darwinove teorije. Kako je sploh lahko postavil svojo teorijo, saj takratna družba ni odobravala njegovih tez? Kako se je uspel distancirati od zamegljenih predstav njegovega prostora in časa, da jih je lahko presegel in dejansko videl tako kot je? Kako je Darwin lahko razvil svojo teorijo v času, ko jo pozicijo stvarnika še vedno zasedal bog? To so bili tako močni arhetipi, da so jih ljudje bili pripravljeni braniti z življenjem. Darwin se je moral zoperstaviti celotni miselnosti takratne družbe.

Kar ponovno priča o kulturnem interpretiranju narave.

Al Vrezec: Če gremo danes na mrtvico, si lahko rečemo: »O, kako je lepo zaraščena.« Ko vidiš raka, pa si misliš, da je zanimiv. A če bi dobro poznali naravo in se zavedali, da smo od nje neposredno življenjsko odvisni, se to ne bi zgodilo. Takoj bi vedeli, da je to problem. Za to pa je bilo pomembno slišati, kaj o mrtvici pravijo lokalni prebivalci.

Martina Jaklič: Na sedanjo situacijo so se domačini že privadili, veliko jih niti ne ve za kaj gre in kaj to pomeni. V neposredni bližini še vedo, malo dalj pa ne.

Govorimo o različnih pogledih na naravo in situacijo v njej. Njeno sprejemanje ni univerzalno in je pogojeno z razmerjem do nje, ki izvira iz različnih vednosti, funkcionalnih in interesnih pogledov. Vajin je znanstven in je prav tako specifičen. Če se osredotočimo na mrtvico vidva v njej vidita problem, Terme Čatež fenomen, ki ga je mogoče tržiti in vključiti v gospodarsko panogo ter preko njega izobraževati. Lokalni prebivalci na površini mrtvice lahko uzrejo čas, v katerem so se zaradi razvoja in drugih kulturno-družbenih ter gospodarskih dejavnikov tudi v naravi odvile vidne spremembe. Podobno opažata tudi vidva, čeprav vajino znanstveno oko seže v celotni kontekst ekosistema, globoko pod gladino vode … Ribičem sedanje stanje mrtvice predstavlja ribolovno mrtvo cono, kjer je za razliko od nekoč mogoče loviti le kratko obdobje pozimi.

Kako vidita svoji vlogi v projektu intermedijske umetnice Maje Smrekar Crustacea deleaturVidita v tem primeru umetniško platformo kot priložnost za komuniciranje znanstvene vsebine s širšo javnostjo, ki ni nujno znanstvena?

Al Vrezec: Presenetilo me je, ko se je Maja oglasila pri meni in mi predlagala sodelovanje pri projektu. Pred tem še nisem slišal za povezovanje med umetnostjo in znanostjo. Med uvodnim pogovorom mi je predstavila projekte, ki so bili uresničeni na podlagi tovrstnega sodelovanja. Skozi pogovor z Majo sem ugotovil, da lahko ravno skozi umetnost naravoslovci v javnost prenesemo določene znanstvene vsebine.

Martina Jaklič: Če sodeluješ z ljudmi z drugih področij, ki na iste stvari gledajo z različnih zornih kotov, to širi pogled. Določene stvari lahko vidiš drugače. Takšno sodelovanje se mi zdi odlično in izjemno pomembno je, da tudi znanstveniki v znanosti vidimo še kaj drugega.

V primeru interdisciplinranega sodelovanja pa je pomembno, da je ta tudi znanstveno kredibilen?

Al Vrezec: Vsekakor, tudi v projektu Maje Smrekar bo vse prikazano tako kot je. Seveda bo to predstavljeno v skonstruirani situaciji, pri čemer bo vse tako kot je tudi v naravi. Šlo bo za parafrazo naravne situacije.

Martina Jaklič: Zdi se mi, da biologi velikokrat ne znamo na dostopen način predstaviti določene problematike iz narave. Umetnost se mi zdi v tem primeru dobro orodje, kako lahko določene stvari iz biologije/narave predstaviš ljudem in jim tako določeno problematiko približaš. Posamezniki iz različnih oziroma drugih strok lahko tako naredijo biološko problematiko bolj berljivo.

Na ta način bi lahko razumeli, da gre za instrumentalizacijo umetnosti?

Al Vrezec: V znanosti imamo določena orodja in medije skozi katere reprezentiramo določeno problematike. V znanstvenem krogu je jasno, kako kaj predstavljamo, ko pa želimo o problemu spregovoriti širši javnosti je po mojih izkušnja za to učinkovita platforma umetnost. Pri tem, da stvari prikazuje takšne kot so. Maji smo dali znanstveno realni objekt, umetnica ga parafrizira in vpenja v humanistični kontekst.

Na katerih ravneh vidita možnosti in smisel povezovanja umetnosti in znanosti. Na institucionalni, metodološki ali epistemološki ravni? Gre v tem primeru za umetnost kot orodje komuniciranja?

Al Vrezec: Pri projektu Maje Smrekar je za nas pomembno tudi to, da bo znanstveni problem umetnica postavila v neko zgrajeno situacijo. To predstavlja za nas drzen eksperiment, ki ga sami nikoli ne bi naredili. Mogoče nam bo odprl tudi neke nove poglede.

Ekologija Vs ekologija. Znanstvena ekologija in ekologija kot ideologija, sta polji, ki jih v svojem projektu Maja Smrekar postavlja v jukstapozicijo.

Al Vrezec: Ekologija je znanstvena veda o odnosih v naravi. Preučuje razmerja med živimi organizmi in neživimi dejavniki ter delovanjem ekosistemov. Ekologija kot okoljevarstvena veda je pojem, ki je zlorabljen s strani medijev. Če s tem razumevanjem pomislimo kaj bi dejansko pomenila ekološka pridelava in kdo je ekološki kmet … Si ne znam niti predstavljati kaj je to.

Kaj bi predlagal namesto poimenovanja ekološko kmetovanje?

Al Vrezec: Sonaravno bi bilo bolje. Ekologija je v bistvu zlorabljen termin, ki vsebuje dva pomena. Ljudje si praviloma pod oznako ekološko predstavljajo nekaj pozitivnega. A z znanstvenega stališča je ekološko mleko popoln nesmisel. Takšno mleko je sonaravno, ne pa ekološko. Ekološko bi bilo, če bi na primer kravo ujeli in preučevali kaj se z njo dogaja. Ekologija v znanstvenem smislu pomeni procese in interakcije, ki se v ekosistemih dogajajo. Distinkcija med preučevanjem ekosistema in na drugi strani človečno dejavnostjo, kot je naravovarstvo, je zapletena. Ekosistem, četudi ga uničujemo, se nadaljuje. Ekologija se odvija tudi na smetišču. Ekologija, popularno razumljeno, pa pomeni ohranjanje okolja za človeka. Okoljevarstvo je usmerjeno k vzdrževanju narave, da bo lahko služila človeku. Besede, ki so povedne v razmerju do tega konteksta, je izrekel Andrej O. Zupančič, sin pesnika Otona Zupančiča, ko je rekel, da je naravo potrebno varovati za človeka in če je potrebno, zato da se ohrani, tudi proti človeku. Okoljevarstvo ohranja okolje zaradi človeka, ne zaradi narave same. Tujerodne vrste znanstveno ekološko gledano ne predstavljajo nobenega problema. Razširile se bodo, uničile bodo domače vrste, tuje se bodo preoblikovale in predrugračen ekosistem bo deloval naprej. Naravovarstveni pogled bo v tem kontekstu zavzel stališče, da je treba tujerodno vrsto iztrebiti, ker povzroča škodo in spreminja obstoječi ekosistem. Strogo ekološko gledano bi rekli, da pustimo tako kot je in opazujmo kaj se bo zgodilo. Prišla je nova vrsta, ki si bo v gostujočem ekosistemu našla svojo nišo, iskala povezave in bo na tak način podvržena abiotskim vplivom.

V tem razmerju ekologija dopušča več procesualnosti, evolucijskega razmaha? Naravovarstveni vidik si naravo na nek način prilašča – jo želi nadzorovati in ohranjati takšno kot je bila oziroma naj bi bila? Čeprav jo želi obvarovati pred človeškimi vplivi, jo hkrati nadzira prav za človeško uporabo?

Al Vrezec: Okoljevarstvo artikulira to, kar si od narave želimo in kar od nje potrebujemo.

Okoljevarstvo si torej želi takšno naravo, ki bo lahko dobro služila človeku.

Al Vrezec: Okoljevarstveni pogled ekosistem vrednoti tudi z denarjem. Na primer z vrednotenjem ekosistemskih storitev, kakršno ima denimo močvirje pri čiščenju vode. Ko razmišljamo o nekem močvirju, v katerem voda zaradi ekoloških procesov, ki tam potekajo, ni čista, bosta znanstvena in popularna ekologija gledali na to drugače. Okoljevarstvo bo zanimalo kaj ta voda pomeni za človeka, znanstveno ekologijo pa bodo zanimali procesi, ki se v tej vodi dogajajo.

V okoljevarstvenem pogledu v središču ni narava, temveč človek?

Al Vrezec: Kot sem že omenil prej: naravo varujemo za človeka in če je to potrebno, tudi proti človeku. Kot na primer, če bi si nekdo želel na močvirju zgraditi tovarno, mu to ne bomo dopustili, ker potrebujemo pitno vodo. Okoljevarstvenik bo rekel, da bi v primeru izgradnje industrijskega objekta uničil naravo. Za znanstvenega ekologa pa to ni nič drugega kot sprememba ekosistema.

Kot biolog deluješ v imenu narave ali v imenu človeka?

Al Vrezec: Ekologija in biologija nista prepričanje, nista ideologija. To je znanost. Kot znanstvenik, biolog, preučujem ekosisteme. Kot znanstvenik bom rekel, da se je ekosistem v močvirju spremenil. V razmerju do človeka, pa bom za to močvirje rekel, da smo izgubili vir pitne vode, kar je okoljevarstvena izjava. Tako tudi pri projektu Maje Smrekar tujerodno vrsto obravnavamo z okoljevarstvenega vidika, ki vidi tujerodne vrste kot okoljevarstveni problem, po drugi strani pa tudi skozi trdne znanstvene ekološke temelje. Majin projekt tako skozi umetniški okvir vzpostavlja in izpostavlja oba vidika. Stvari problematizira takšne kot so.

Neža Mrevlje: »MRTVICA JE ZAGOTOVO PRODUKT, KI BI PRITEGNIL« / antropološka raziskava

Pogovor s svetovalcem generalnega direktorja za investicije mag. Tonetom Zupancem in svetovalcem generalnega direktorja za investicije mag. Jožetom Hočevarjem iz Term Čatež.

 Kakšna je razvojna vizija Term Čatež? Kako v vaš program vpletate tudi kulturni in naravni kontekst?

Tone Zupanc: Vse bolj se usmerjamo v vodne programe, saj nam vsi produkti, ki so povezani z vodo v zadnjih desetih letih zagotavljajo uspeh. V naslednjih letih načrtujemo zabaviščni program širiti tudi na suhe površine.

 Jože Hočevar: Razvojno vizijo imamo izdelano do leta 2020. Ta vključuje širitev hotelskega kompleksa, zimske termalne riviere, kampa in apartmajev. Širitev načrtujemo tudi v naravni park, v katerega bomo vključili mrtvico. Sledila bo še izgradnja poletne termalne riviere in tematski zabaviščni park. Ugotavljamo, da imamo vodnih površin dovolj in da moramo gostom ponuditi še dodatne in nove vsebine. Zato se bomo vse bolj usmerili na suhe površine, ob naravnem parku tako predvidevamo še izgradnjo adrenalinskega parka. Zavedamo se, da za goste vse bolj postaja pomemben tudi stik z naravo, to jim jo želimo čim bolj približati.

 Na področju, kjer se nahaja mrtvica Topla, naj bi v prihodnosti nastal naravni park?

Tone Zupanc: Na področju mrtvice se križajo različni pogledi. Svojega imata Zavod za varstvo naravne dediščine in ARSO v Novem mestu, drugega biologi iz Nacionalnega inštituta za biologijo. Tako je nastala ideja, da bi na tem območju oblikovali naravni park. Vzor zanj so parki v Italiji, Franciji in na Islandiji. Prav tako bi tudi v termah želeli gostom ponuditi tovrstni program. Na leto imamo preko milijon gostov in radi bi jim predstavili našo čudovito naravno lokacijo. Za kratek čas bi tukaj radi zadržali tudi tiste, ki te kraje le prehajajo. Nastala je ideja, da bi zasnovali naravni park, del katerega bi bili tudi akvariji in izobraževalni program, ljudi bi seznanili s posameznimi vsebinami, značilnimi za to območje, tudi s problematiko invazivnih vrst v mrtvici. To bi bil bolj urbano dodelan del parka, umeščen pa naj bi bil v bližino naše čistilne naprave. Ostali del bi bil bolj naraven, pot bi se od mrtvice oddaljila, vodi pa bi se približala samo na določenih točkah, kjer bi namestili opazovalnice za ptice, vidre, bobre …

Kakšna je vaša seznanjenost s problematiko oziroma fenomenom mrtvice Topla, ki se nahaja na vašem ozemlju?

Tone Zupanc: Mrtvico odlično poznamo, smo v dobrih odnosih z Nacionalnim inštitutom za biologijo iz Ljubljane, ki nas je z dogajanjem v vodi še podrobneje seznanil. Z njimi sodelujemo tudi pri monitoringu, ki ga izvajajo.

Kako ste prišli do informacij o invazivnih vrstah, ki se nahajajo v mrtvici?

Tone Zupanc: O tem so nas, ko smo začeli razmišljati o naravnem parku, obvestili iz Zavoda za varovanje naravne dediščine Nove mesto. Za snovanje parka je potrebno sestaviti projektno skupino, v kateri želimo združiti različne interesne skupine in poglede na to območje. Potrebno je pridobiti tudi soglasja lastnikov zemljišč ob mrtvici na drugi strani Save, pri Mostecu. Potrebno je vključiti vse, ki jih to območje zadeva. To so Zavod za varstvo naravne dediščine Novo mesto, Nacionalni inštitut za biologijo iz Ljubljane, občina, lokalna skupnost, ki jo v tem primeru predstavlja turistično društvo in Terme Čatež.

Omenili ste akvarije, bi v njih predstavljali avtohtone ali tudi tujerodne vrste?

Tone Zupanc: Vse bi ponudili. Vse, kar lahko najdemo v našem neposrednem naravnem okolju. Del parka smo si zamislili kot izobraževalno središče. Predstavljali bi ptice, kače, ribe in rake, ki jih je mogoče najti v mrtvici. Bobra in vidro bi predstavili le s posnetki, v živo bi si jih lahko ogledali v naravi. V izobraževalem središču bi gost dobil ustrezne informacije in če bi želel, bi si vse to lako ogledal še v naravi na urejenih opazovalnih točkah. Približek akvarija imamo v našem tropskem vrtu, ribniku, ki se razteza čez 100 kvadratnih metrov. V njem smo naselili ribe iz našega okolja.

Dejstvo, da so v mrtvici invazivne vrste vidite kot zanimivost, problem, poslovno priložnost?

Tone Zupanc: V prvi vrsti kot zanimivost, ki bi pritegnila. Na trgu se moramo za goste neprestano boriti, zato je je mrtvica zagotovo produkt, ki bi ljudi pritegnil. Še bolj je zanimiva zato, ker v njej ljudje ne le, da lahko vidijo avtohtone rake, kot sta koščak in jelševec, temveč tudi invazivnega.

Jože Hočevar: Vsekakor je pri tem pomemben izobraževalen vidik. Na primeru mrtvice bi želeli prikazati kaj se v naravi lahko s pojavom tujerodnih vrst zgodi. Predstavili bi, kako je takšne primere mogoče obvladovati in kako v teh primerih ukrepati. Ta perspektiva se nam v razmerju do invazivnih vrst zdi pomembna. Torej ljudem predstaviti, da ima vnos tujerodnih vrst lahko katastrofralne posledice za okolje.

Bi želeli, da v mrtvici ostane nespremenjena situacija?

Tone Zupanc: Sami posebno izdelanega odnosa do pojava invazivnih vrst v mrtvici nimamo, to je stvar stroke in ta naj odloči kaj je potrebno storiti: ali jo očistiti, tujerodne vrste iztrebiti in podobno. V vsakem primeru mrtvica za nas predstavlja produkt, ki ga lahko ponudimo gostom kot dodano vrednost našega programa. Pa naj bo očiščena invazivnih vrst ali z njimi naseljena. Naš interes je, da si ljudje ta naravni pojav lahko ogledajo. Zagotovo pa je mrtvica bolj zanimiva, če so v njej invazivne vrste. Četudi bi iz nje želeli odstraniti tujerodne živalske in rastlinske vrste, menim, da bi lahko en odvod pustili takšen kot je sedaj: s tujerodnimi ribami, avstralskim rakom rdečeškarjevcem in vodno solato.

Kakšen status ima eksotika v vašem programu? Del vaše ponudbe sestavlja Indijanska vas, Piratsko naselje, načrtujete tudi izgradnjo Kavbojske vasi … Gre za projekte, ki vašim gostom ponujajo utrinke kulturno, geografsko in časovno oddaljenega sveta. V tem primeru se z vpeljevanjem ekostičnega v vašo ponudbo sklada tudi neposredna prisotnost invazivnih vrst v naravi. Nenazadnje gre za tropske živali in rastline, sicer za to okolje nenavadne in nepoznane vrste. Kako pa v program vpletate lokalni kontekst, res je sama mrtvica del tukajšnjega okolja?

Tone Zupanc: Osrednja vas pri nas je kljub vsemu Čateška vas. Arhitekta smo prosili, da naj ustvari čim bolj tipične ravninske hiše. Teh imamo med 300 in 400. Potem, ko smo postavili to naselje, smo morali ponuditi še kaj bolj atraktivnega. Tako so nastale vasi, ki jih omenjate. Na trgu moraš vsako leto ponuditi nekaj novega, če želiš, da se gostje vračajo. Nenehne novosti so nujne.

Kakšen pomen ima v vaši turistični ponudbi narava?

Tone Zupanc: Brez naravnega in lepega okolja danes ne gre. 

Del mrtvice je tudi na vašem ozemlju, na njenem začetku vanjo spuščate vodo iz bazenov?

Tone Zupanc: Pri Piratski vasi v mrtvico spuščamo čisto vodo iz bazenov. Fekalno vodo, ki jo očistimo s čistilnimi napravami, pa v okolje odvajamo približno kilometer stran. Mrtvico tako obremenjujemo z dvema viroma: bazensko in očiščeno fekalno vodo. Tretji vir vode v mrtvici so naravni termalni dovodi, ki so po pripovedovanjih tam prisotni. To tudi sami opažamo, glede na to, da lahko na različnih delih mrtvice zaznamo drugačne temperature vode. Govori se o termalnih podvodnih dotokih.

So bile narejena raziskave, ki potrjujejo, da v mrtvico dotekajo podvodne termalne vode?

Tone Zupanc: Te raziskave še niso bile narejene.

Kolikšna je temperatura vode iz bazenov, ki jo spuščate v mrtvico?

Tone Zupanc: Okoli 30 stopinj Celzija. Na poti iz bazenov do mrtvice se spusti še za kakšno stopinjo ali dve. Načeloma se v okolje izteka voda, ki ima približno 28 stopinj Celzij. Le v primerih, ko čistimo bazene, takrat v mrtvico izpuščamo nekoliko višjo temperaturo vode.

Pojav vodne solate je zagotovo sprememba, ki ste jo opazili tudi sami?

Tone Zupanc: Res je, vodna solata nas je pred leti presenetila. Izbruhnila je v neznanski količini. O tem kdo je prinesel vodno solato v mrtvico krožijo različne zgodbe. Nedvomno pa je ta obstajala že v 80. letih prejšnjega stoletja, saj so že pred tem letom na ljubljanski biološki fakulteti delali diplome, ki so obravnavale pojav te vodne rastline v mrtvici Topla. Peter Žigante, direktor Sava projekta, nam je posredoval dokumentacijo o tem. A takrat rastlina ni bila tako razširjena. Težko rečemo kaj so tiste spremembe, ki so v zadnjih letih vplivale na tako obsežen razrast tropske solate. Verjetno je s tem povezan tudi razvoj Term Čatež. Kljub vsemu, da gre voda čez čistilne naprave, se v mrtvico izteka določena količina hrane, ki je zaradi povečanega obsega obiska v zadnjih letih, vsekakor narasla. V zadnjih nekaj letih se je pri nas zgodila desetkratna rast in to je lahko vplivalo na dejstvo, da je v odvodnih vodah več hrane za rastline in živali. Tudi v očiščeni vodi iz bazenov so kljub vsemu določeni ostanki hrane za vodne vrste.

Kakšne so zgodbe o tem kako naj bi prišla vodna solata v mrtvico?

Tone Zupanc: Ribiči nam očitajo, da naj bi tja prišla, ko smo v termah leta 1999 odprli Tropski vrt, kjer imamo tropske rastline, med njimi tudi vodno solato. Pravijo, da naj bi ta v naravo prišla preko kanalizacije. To bi morda lahko bilo res, vendar kot že rečeno, so že v 80. letih na biološki fakulteti nastajale seminarske naloge o vodni solati, ki so jo našli v mrtvici. Druga zgodba govori o tem, da naj bi vodno solato prinesle ptice selivke. Semena naj bi prinesla v perju ptice, ki zime preživljajo v Afriki. Tretja zgodba pa pravi, da naj bi se nek akvarist naveličal svojega akvarija in zato tega izlil kar v mrtvico. Mislim, da če bi kdo kaj takšnega dejansko storil, za to ne bi izbral ravno našega odvodnika, temveč bi našel kakšno drugo mesto.

Katera od zgodb se vam zdi torej najbolj verjetna?

Tone Zupanc: Peter Žigante me je uspel prepričati, da je vodna solata prisotna odkar obstaja mrtvica. Ker je topla voda se je ta rastlina lahko obdržala.

Kaj pa dejstvo, da sta v mrtvici tudi rak Rdečeškarjevec in Tilapia?

Tone Zupanc: To je očitno, da sta ti živalski vrsti iz časa obratovanja gojilnice Jastog. Od tam naj bi raki in ribe ušli v naravno okolje. Gojilnica z raki Rdečeškarjevci in Tilapijami je sicer obratovala kratek čas, od leta 2002 do 2005. Več o tem ne vem, ker takrat še nismo bili lastniki tega območja, ta je bil v lasti Agrarije, ki ga je dala v najem nekemu podjetniku iz Celja. Ta je uredil gojilnico in ker posel ni šel, je vse skupaj zaprl. Predvideval je, da bo rake za prehrano prodajal vse do Hrvaške in Milana. Slišal sem, da živali najprej niso lepo rastle, naenkrat pa naj bi kar podvijale, se razvijale in množile. A ker jih ni mogel prodati, je z vsem skupaj prekinil. Govori se, da je podjetnik za ta projekt dobil okoli milijon evrov nepovratnih sredstev. Veterinarska uprava Republike Slovenije Novo mesto je imela nadzor nad dejavnostjo. Vse je bilo legalno, le posel ni šel. To je bila ogromna gojilnica s steklenjakom, v katerem so bili številni bazeni.

Mrtvica je z invazivnimi vrstami ali brez njih, kot pravite, za vas predvsem ekonomsko zanimiva. Predstavlja naravno »dediščino«, ki jo je mogoče uspešno tržiti. Kaj pa živalske vrste, ki se v njej nahajajo, ste kdaj razmišljali, da bi raka Rdečeškarjevca vključili v kulinarično ponudbo?

Tone Zupanc: O tem nismo nikoli razmišljali. Sami si želimo mrtvico videti kot nekaj naravnega in lepega. V našo ponudbo jo zdaj vključujemo bolj po rekreacijski plati. Pešpoti ob vodi že vzdržujemo, organiziramo dneve nordijske hoje in kolesarjenje.

Kakšna je, po vaši izkušnji ozaveščenost lokalnih prebivalcev o doganju v mrtvici?

Tone Zupanc: Občutek imam, da se o tem vse več ve in da ozaveščanje z informiranjem narašča. Pomembno vlogo ima pri tem ribiško društvo. Skoraj vsaka družina imam kakšnega ribiča, na nedeljskem jedilniku pa se redno znajde v mrtvici ulovljen krap. Tako ne zdržijo očitki, da je mrtvica zaradi našega odvajanja vode onesnažena. Klub vsemu načrtujemo, da bomo na Veterinarskem inštitutu testirali tudi meso invazivnih vrst. Res pa je, da problematiko invazivnih vrst v bolj oddaljenih krajih ne poznajo dobro. Za lokalno skupnost sami sicer veliko naredimo. Smo eden od vodilnih pobudnikov za šole v naravi, ki imajo v program vključeno tudi spoznavanje mrtvice. Informacije, ki sem jih skozi pogovor podal vam, jih vedno posredujemo tudi šolam. Naša želja je, da naredimo naravni park, ki bo privabil šole, tiste, ki naše kraje samo prehajajo in tiste, ki tukaj ostanejo nekaj dni. Vse te pa bi želeli spoznati z dogajanjem v našem naravnem okolju.

Zakaj šele zdaj razmišljanja o zasnovi naravnega parka?

Tone Zupanc: Najprej je bilo potrebno zgraditi vso potrebno infrastrukturo, dosegli smo skrajni rob koliko gostov na leto lahko sprejmemo. Zdaj moramo ponuditi še višjo kvaliteto storitev. Pa tudi smernice so takšne, vse se obrača v smeri ekologije in narave.

Follow

Get every new post delivered to your Inbox.